ADELAIDA – Svetovni čipkarski kongres … in zakladolovsko srečanje

Sredi julija so nas čipke zvabile v Avstralijo. Prav ste prebrali – klekljane čipke in ne zakladi 🙂

S slovensko delegacijo klekljaric smo se udeležili 16. Svetovnega kongresa Mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko OIDFA, ki se je od 18. do 20. julija odvijal v Adelaidi, v Južni Avstraliji. Udeležba članice naše zakladolovske ekipe na tem kongresu, se nam je zdela izvrstna priložnost, da cela ekipa kompaskov vsaj malo razišče Avstralijo. Pa smo jo raziskovali – dobre tri tedne. Za tako veliko deželo je to znatno premalo, a več si zaradi službenih obveznosti preprosto nismo mogli privoščiti.

Seveda si pred odhodom od doma nismo pozabili na zemljevidu ogledati kakšna je situacija z zakladi v Adelaidi. Ja, kar veliko jih je tam … A bolj kot pri oznakah škatlic, se nam je pogled ustavil na ikonah za »Evente«. Tudi teh je bilo najavljenih kar več. Žal ne v času načrtovanega bivanja v Adelaidi – razen enega: Deset kilometrov iz centra mesta je bilo najavljeno srečanje za 17.7.2014 ob 19h! Idealno! »Tja spodaj« smo pripotovali en dan prej in se namestili v hotelu sredi mesta. Torej je bil čas in (pogojno tudi) kraj srečanja čisto pravi za nas. Delovni naslov srečanja pa: »Puzzles for Beginners« ali uganke za začetnike.

Kje je kakšen zaklad?

Mesto smo čez dan komajda začeli spoznavati, pa se je že stemnilo (tam doli je trenutno zima in zato noč ob 6h popoldne!) pa smo že morali poiskati avtobus za pot do srečanja. S tem se je začelo naše reševanje ugank: v info centru smo dobili načrt mestnega prometa, na katerem so bile vrisane proge avtobusov, ki vozijo v času nogometnih tekem, ne pa običajne linije! A to je bila kvečjemu težavnost za dve zvezdici 🙂 . S pomočjo znanega imena kraja srečanja (restavracije), taborniške iznajdljivosti, prijaznih domačinov, androidne aplikacije in ustrežljivega šoferja, smo bili en-dva-tri na pravem mestu.

Organizator srečanja (sushilord) nas je le bežno pozdravil, skoraj kot bi hotel reči: ‘Glej, še ena ekipa iz Slovenije …’ Malce smo bili osupli, potem pa smo sklenili, da bomo pač od srečanja odnesli kar se bo dalo – najprej večerjo (takoj smo jo naročili), da potolažimo prazne želodce, potem pa se vpišemo v dnevnik in, če ne bo zanimanja za pogovor z nami, preprosto pobrišemo nazaj proti hotelu. Vsi ostali udeleženci srečanja so bili domačini, vsi zagrizeni v reševanje različnih ugank, podajanje predlogov kako se lotiti reševanja te ali one … in očitno niso imeli časa za nas.

1-udeleženci

2-ekipa muff1 in vzhodni kompasek

3-Zahodni in južni kompasek s sovo (TB v lasti Doctor Owl)

Še preden smo dobili hrano, pa se je situacija povsem spremenila. sushilord je stopil do nas in se opravičil, ker se nam sprva ni uspel bolj posvetiti – je bil ravno sredi razlaganja o načinu reševanja neke vrste ugank. Potem pa je še enkrat vprašal, če smo čisto zares iz Slovenije in pogovor z zanimivim možakom je stekel. Predstavil nam je še soorganizatorko »Doctor Owl« in nekaj drugih udeležencev, ki se potem kar niso mogli odlepiti od klepeta z nami. Skratka, izkazalo se je, da zakladolovci niso izjema med sicer prav neverjetno prijaznimi Avstralci. Ker smo imeli skupen hobi, so se izkazali tudi za zelo gostoljubne. Najprej nas je na zakladolov povabila »Doctor Owl« (in nas čez dva dni res odpeljala na zanimiv izlet v okolico mesta), potem pa še »locus cache« (s katero smo kasneje obiskali nekaj zakladov in živalski park). Za konec pa so nam v roke porinili še nekaj njihovih osebnih »path tagov«. Vsi skupaj so se izkazali za res prijazno in dobrovoljno druščino. Je bilo pa med udeleženci le malo mladih. Poleg naših dveh kompaskov, je bil tam en dojenček (z mamico, seveda) in en najstnik. Večina ostalih pa je že bolj ali manj davno praznovala abrahama …

4-dnevnik srečanja in gostujoči GC

5-spominki s srečanja

Lahko rečemo, da nam je bilo srečanje zelo všeč, celo najina Bučna Kompaska sta se imela v redu, čeprav je njuno znanje angleščine še skromno. Ko smo premišljevali kako najenostavneje priti nazaj v center mesta (avtobus na liniji s katero smo prispeli, zvečer ni več vozil), sushilord niti slišati ni hotel, da bi nas odpeljal do najbližjega postajališča druge linije avtobusa. Namesto tega nas je ob koncu srečanja naložil v svojega terenca (kupljenega zaradi zakladolova) in zapeljal povsem do hotela!

Oh, o Adelaidi, Južni Avstraliji, našem potepanju po vrsti geoloških in tradicionalnih zakladov bi vam lahko povedali še veliko! Najlaže bo, da nam prisluhnete na kakšnem srečanju (doma, ne v Avstraliji) 🙂 , saj ne obljubimo, da bomo še kaj napisali. Neradi prelamljamo obljube …