Sem geolovec! Poznate me pod vzdevkom … Adven2rer

• Se lahko na kratko predstaviš in poveš nekaj besed o sebi?

Sem 25-letni Idrijčan, izven vrst geocaching znan po imenu Rok. Sem zgovoren, radoveden in vztrajen. Rad se ukvarjam s športom, kjer je v ospredju kondicijska pripravljenost, predvsem tek v naravi. Govorim, razumem in pišem poleg slovenščine tudi izvrstno nemško, pa tudi angleško. Rad berem raznorazno romane, leposlovje ter strokovne zgodovinske monografije, od revij pa najraje berem mesečni računalniški zabavnik Joker. Vključen sem v geocaching skupino Team Idrija 2020, kjer pomagam pri postavljanju zakladov in organizaciji geocaching dogodkov znotraj občine Idrije.

• Lahko pojasniš pomen svojega vzdevka, ki ga uporabljaš na strani geocaching.com?

Že od ranega otroštva je bil moj vzornik skorajda neustrašni pustolovec Indiana Jones. Kot zanimivost lahko ob tej priložnosti povem, da je Jones vplivno pripomogel k moji današnji ljubezni do raziskovanja in cenjenja preteklosti ter je delno vplival tudi pri izbiri mojega študija, ki bo (upam) nekdaj prerasel v del mojega bodočega poklica. Ker sem tedaj, ko sem prvič slišal za geolov, povezoval tovrstno aktivnost s pustolovščinami v naravi in ker sem v knjigi Geocaching za telebane (Geocaching For Dummies) prebral, da je priporočeno imeti čim bolj edinstven vzdevek, kateri se hitro vtisne v spomin ostalih gelovcev in ki te z eno besedo opiše, sem se odločil za angleško različico besede »pustolovec« – Adventurer. Slednji vzdevek pa je bil na žalost že zaseden, zato sem namesto črki »tu« uporabil število 2, ki ponazarja angleško besedo »two« – Adven2rer (izg. AdvenTWO[tu]rer).

• Kdo te je navdušil za geolov, kdaj si našel svoj prvi zaklad in kaj te je pri igri pritegnilo? 

Za geolov sem se navdušil čisto po naključju. Ko sem (ne)davnega leta 2008 naredil vozniški izpit in si kupil svoj prvi avto (Renault 19, letnik 1993), sem kakopak sledil tehnološkemu napredku tedanjega časa in si namesto fizične avtokarte raje kupil zunanjo GPS napravo, katerega imena se danes več ne spomnim, in jo nato preko bluetootha povezal skupaj s »predhodnikom« današnjih pametnih telefonov (Nokia N73). Nad dejstvom, da mi je odslej naprej žepna naprava pokazala pot do željenega cilja, sem bil seveda nadvse navdušen. Čez čas, ko sem hotel novo pridobljeno tehnologijo izkoristiti še za kaj drugega kot samo za vožnjo, sem povprašal strica Googla, kaj je vse možno narediti s tovrstnim prikazovalnim zemljevida. Tako sem odkril spletno stran geocaching.com.

Svoj prvi zaklad, katerega sem zaradi nedobrega poznavanja pravil uradno »našel« šele julija 2014, sem odkril februarja 2009. Zaklad se imenuje 100 Slovenian Cache, izbral pa sem si ga zaradi tega, ker je v relativni bližini idrijskega mestnega centra. Tedaj nisel vedel, da so Multi-cache sestavljeni iz večih stopenj in sem v zapisu na spletni strani pomotoma označil, da sem našel celoten del zaklada. Na mojo napako me prijazno opozoril lastnik in že čez nekaj trenutkov sem zapis iz »Found it« spremenil v »Note«. Zaradi časovnega neskladja pa mi v nadaljnih petih leti ni uspelo najti čas za iskanje drugega dela zaklada. Šele po petih letih (in nekajkratnih predlogov mojih geocaching kolegov) sem se skupaj s člani naše geocaching skupine odločil poiskati še drugi del zaklada. Včasih je resda potrebno več pozivov, da si človek najde oz. v tem primeru vzame prosti čas.

• Kakšni zakladi so ti najbolj všeč (mestni, v naravi, uganke, večstopenjski …?)

Najbolj všeč so mi zakladi, ki povedo neko zgodbo, katere običajno ne najdemo niti v turističnih vodnikih in pri katerih se vidi, da se je lastnik zelo potrudil pri postavitvi ter zgodbi posameznega zaklada. Poleg tega pa so mi všeč tudi zakladi, pri katerih je potrebna fizična aktivnost, predvsem plezanje za doseg dobro skritega zaklada. Ravno geocaching me je rešil bojazni pred višino.

• Kateri od zakladov, ki si jih našel do sedaj, se ti je najbolj vtisnil v spomin? Lahko poveš zakaj?

Nedvomno se mi je najbolje v spomin vtisnil zaklad Black (K)night, katerega zgodba je prav razred zase. Še nikdar doslej nisem dobil tolikšno mero motivacije, ki bi mi dovolila, da bi v obliki kratke zgodbe opisal celotno dogodivščino, ki sem jo doživljal med iskanjem zaklada. Sicer je res, da sem si za »inspiracijo« pri pisanju tega »loga« sposodil večina elementov iz dogodivščine Bilbo Bogataja v Tolkienovem Hobbitu, a kljub temu sem v opisu vključil metaforično ponazoritev nekaterih predmetov dogodkov, ki so nam skorajda prekrižali pot do željenega cilja (npr. zmaj = avto, zmajev ogenj = snop avtomobilskih luči, žarenje bakel = žepne svetilke, itd.)

• Geolov je običajno prava pustolovščina. Lahko opišeš dogodivščino, ki se ti je pri iskanju zakladov najbolj vtisnila v spomin?

Hotel sem postati Prvonajditelj (FTF – First To Find) pri zakladu Nemška kostnica, ki se nahaja v meni bližnjem kraju Tolmin. Odpravil se sem na pot, parkiral jekleni konjiček na danih koordinatih in se odpravil na lov za zakladom. Bil je to ravno teden pred začetkom Metal Daysa, največjega odprtega festivala metal glasbe v Sloveniji. Prezrl sem dejstvo, da so se na območju, kjer je bil skrit zaklad, nahajali varnostniki. Med iskanjem me je eden od njih opazil in stopil do mene. Poskusil sem ga prepričati, da sem pač iskal v bližini neka zdravilna zelišča, a ga tovrstni odgovor ni prepričal. Bržda zato, ker nisem izpadel kot tipičen ljubitelj naravnih zdravil. Ker nisem hotel priti v navzkriž z zakonom, sem mu obrazložil celotno zgodbo, vključno s pravili igre. Nato pa mi je na moje začudenje ponudil pomoč pri iskanju zaklada. Na moje začudenje ga je potem, ko sem mu povedal namig, takoj našel. Teoretično je torej FTF bil varnostnik, ki mi je v pičlih nekaj minut našel skriti zaklad. Tehnično pa sem vendarle (p)ostal FTF, saj se za uspešen obisk zaklada šteje njegov vpis v logbook, kar pa varnostnik ni storil, ker mu tega v moji obrazložitvi (zanalašč) nisem omenil.

• Nam lahko zaupaš, s kakšno navigacijsko napravo si začel iskati zaklade in katero uporabljaš sedaj?

Iskati sem začel z Nokio N73. Serija Nokiinih telefonov, ki se je začela s črko N, je tedaj predstavljala prvo generacijo pametnih telefonov, saj je omogočala večopravilnost na operacijskem sistemu Symbian, poleg tega pa si lahko po mili volji dodajal ali zbrisal aplikacije. Telefon sem nato »sparil« skupaj z zunanjo GPS napravo, katerega ime se ne spomnim več, vem pa, da sem jo za majhno denar vsoto iz Kitajske. Hec pri tej napravi je bil v tem: v kolikor sem zašel v malce bolj z drevesi posejanim gozdom, sem nemudoma izgubil signal. Slednji se je vrnil šele, ko sem držal desno roko povsem iztegnjeno in navpično nad mojim pokrivalom. Lahko si predstavljate, kako je to izgledalo, ko me je kdo srečal sredi gozda. Prav tako pa je bila slaba lastnost tudi to, da je zaradi bluetooth povezave trpela baterija pametnega telefona. Izpraznila se je po pičlih dveh urah uporabe, čeprav sem se na geolov vedno odpravil s polnimi baterijami. Daljše gelovske naprave so bile zatorej nemogoče. Še danes uporabljam pametni telefon, ki je v primerjavi s tedanjimi funkcijami precej bolj pameten. A nekaj pa se kljub temu ni spremenilo, kljub tehnološkemu napredku: baterije so resda postale bolj zmogljive in čeprav mi ni več potrebno s seboj vzeti zunanjo GPS napravo, saj je precej zmogljivejši GPS že vgrajen v telefonu, pa dandanes – predvsem tedaj, ko se odpravljam na daljši izlet – vzamem vedno s seboj zunanjo baterijo z vgrajenim polnilnim kablom.

• Zanesljivo si se že srečal s kakšnim geolovcem ali ekipo pri iskanju zaklada. Je bilo srečanje zanimivo? Vzdržuješ stike s tem geolovcem ali drugimi še naprej?

Po pravici povedano sem socialni vidik geolova odkril šele tedaj, ko sem se vključil v našo geocaching skupino, kjer je vzniknila ideja o organiziranju prvega geocaching dogodka v Idriji. Do takrat se predvsem zaradi časovnega primanjkljaja nisem udeleževal raznoraznih srečanj geolovcev. V zadnjem času pa se redno udeležujem srečanj, saj je to odličen način, da spoznam nove obraze in človeka, ki stoji za črkami svojega spletnega vzdevka.

• Kaj pa srečanja z bunkeljni in skrivanje pred njimi?

Z bunkeljni nimam slabih izkušenj. Ko v bolj obljudenih območjih iščem zaklade s pomočjo pametnega telefona in ko opazim, da me opazujejo bunkeljni, prislonim na uho moj telefon in se pretvarjam, kot da se z nekom pogovarjam. Ponavadi mi uspe v 99,9 % primerih, da se očividec obrne in se posveti svojim opravkom. Če to ne zaleže, pa se premaknem kam drugam in čakam, da bo omenjena oseba zapustila prizorišče iskanja zaklada.

• Se rad udeležuješ dogodkov? Ti je ostal kateri v posebej lepem spominu?

Od dogodkov mi je najbolje ostal v spominu 1. Srečanje Geocacherjev v Gospi Sveti v Avstriji. Predvsem mi je v spominu ostala gostoljubnost severnih sosedov, čeprav sem bil na tistem dogodku nasploh edini Slovenec, ki je seveda s svojim mešanim idrijsko-nemškim naglasom požel začudenje marsikaterega domačega obiskovalca. A kljub temu, da sem se sprehajal po pokrajini, ležeči izven mej naše podalpske Kokoške, se niti za trenutek nisem počutil kot tujec. Šele tedaj, ko je do mene pristopila starejša gospa, tudi iskalka zakladov, in me povprašala, če bi se lahko z njo pogovarjal po slovensko, češ da se ravno uči ta jezik, sem se zavedal, da sem tukaj le na obisku. Kakor koli že, ne glede na narodnost ali jezikovno pripadnost je za iskalca zakladov vsekakor priporočljivo vsake toliko časa skočit čez mejo in pogledat, kako izgledajo dogodki pri severnem, zahodnem, vzhodnem ali južnem »sosedu.« Meje in kulturne prepreke so namreč v času 21. stoletja samo še v naših mislih.

• Si že skril kakšen zaklad? Kakšne so izkušnje in odzivi geolovcev?

Povsem svoj(e) zaklad(e) mi še ni uspelo skriti, sem pa zato sodeloval pri postavitvi večine zakladov v našem geocacherskem društvu. Prav zaradi obširnih sporočil, ki nam jih domači in tuji geolovci objavljajo, moram priznati, da le-ta poplačajo ves trud, ki sem ga kot prostovoljec vložil pri postavitvi zakladov. Ko berem zadovoljnega najditelja, ki ti ob tem še napiše celoten potek iskanja in njegovo zadovoljstvo ob najdbi, si vedno sam pri sebi mislim: »To je to! Misija uspela!«

• Kaj v geocachingu bi spremenil najprej, če bi imel možnost spremeniti eno stvar …

Mogoče ne bi ravno spreminjal pravila geocachinga, bi si pa vsekakor zaželel, da bi dobili slovensko razumevajočega in govoreča revizorja, s katerim bi postala komunikacija bolj predvidljiva in bi potemtakem težje prišlo do »lažnih« objav. Prav slednji so že večkrat zavajale slovenske geoiskalce. Zdi se mi namreč, da imamo na našem ozemlju zelo kvalitetne zaklade, pa tudi skupnost je precej aktivna na tem področju. Res je, da ne spadamo med največjimi državami, a vendarle smo dovolj razviti stopnji (slovenščina kot uradni jezik evropske unije), da bi lahko tudi pri določanju primernost objave zakladov postali »samostojni.« Želim si tudi, da bi bilo na slovenskem ozemlju več dogodkov, kjer bi se ekipe ali posamezniki, ki so aktivni v tej prostočasni aktivnosti, predstavili in med seboj spoznavali, po možnosti tudi sodelovali. Mogoče v obliki kakšnih iger, ki bi poskušale »razbiti led.«

• Za konec pa še vprašanje – imaš kakšno sporočilo za ostale geolovce?

Ne pustite se zasmehovati izpod ust zlobnih jezikov, ki trdijo, da je vaš konjiček sestavljen iz več desetmilijonov vredne tehnike, ki jo po njihovem mnenju nesmiselno uporabljate za iskanje cenenih »tupperware« škatlic! Tudi sam sem bil deležen marsikatere sočne izjave mojih radovednih sošolcev in sošolk, ko so me spraševali, za kaj potrebujem GPS napravo. Predvsem so mi tedaj hoteli zabičati, da naj počnem kaj bolj produktivnega, namesto da iščem neke »smeti.«  Vsekakor počnite to, kar vam je v interesu in se ne pustite sprenevedati od oseb okrog vas, saj so vam le-te v večini primerih »fouš,« ker vam enostavno ni dolgčas!