Zaklad meseca aprila – Black (K)night by dr_jani

V širšem prostoru podalpske Kokoške je veliko zakladov, ki pripovedujejo svojo dolgo ali kratkovrstično zgodbo. Zgodbe, ki slehernega iskalca/iskalko podučijo o nekem (ne)znanem kraju, spomeniku, osebi, itd. Malo pa je takšnih s svojevrstno zgodbo, napisano izključno samo za zaklad in v pripovednem stilu, ki sicer v močno okrnjeni oziroma skrajšani obliki temelji že na ravni pripovedništva znanih fantazijskih romanopiscev (J. R. R. Tolkien, George R. R. Martin, Terry Pratchet in drugi). Ena izmed takšnih redkih izjem je zaklad Black (K)night, ki ga je postavil sicer komajda leto dni prisoten, a z duhovitostjo, idejami in domišljijo obogaten geolovec dr_jani. Zaklad Temnega viteza (ali Temne noči?) je nedvomno priljubljen med slovenskimi geolovci, saj je v tokratnem izboru za častni naziv Zaklad meseca zmagal s 55 odstotki glasov.

Le kdo je skrivnosti temni vitez?

Zaklad nas popelje v skrivnostni srednjeveški svet, kjer živijo vitezi, meščani, duhovniki in vaščani. Slednje pa že dalj časa ustrahuje hudobni zmaj, ki nosi strahotno ime za izgovorjavo – Azoragog. Mnogo junaških vitezov, ki so hoteli pregnati Azoragoga iz srednjeveške dežele, je bilo premaganih v spopadu in zmajeva jeza do vaščanov je postajala vseskozi bolj izrazita.

Nekega dne pa se je na obzorju dežele pokazal mladenič s skrivnostnim imenom Morien, katerega družino je mnoga leta pred tem pohrustal hudobni zmaj Azoragog. Že kmalu po tej žalostni tragediji se je vsak dan znova odpravljal v temačni gozd, kjer se je, opremljen samo z lesenim mečem, a vendar bolje kot z golimi pestmi, uril v raznoraznih bojnih veščinah, vedoč, da se bo nekega dne maščeval zmaju za prehitro in bridko smrt svojih staršev.

Nekoč se je naš junak, pod navidezno varnim zavetjem temne noči, odpravljal proti gozdu, ko je nenadoma zagledal neobičajen, v tistem trenutku dih jemajoč prizor: zmaj je na poti do svojega brloga puščal sled. Iskre njegovega ognja so bile namreč podnevi nevidne, ponoči pa so z delčkom modrikaste svetlobe žarele in nehote kazale sled razdejanja. Morien je za trenutek ohromel od vzhičenosti. Ko se je zavedel opaženega prizora, si je dejal: »Zdaj je končno nastopila priložnost, da se maščujem temu slaboritnemu zmaju, ki mi je brezbrižno uničil družino in z njo tudi moje otroštvo! Zdaj bo začutil maščevalni srd mojega lesenega meča in hrepenečo gorečnost mojih močnih pesti! Zdaj ali nikdar!«. S temi pogumnimi (ali pogubnimi?) besedami se je nemudoma odpravil na pot, ki je bila zaradi svetlečih se isker še sveže razsvetljena. A kaj kmalu je prispel do prve ovire…

Razplet zgodbe izvemo preko zvitkov (scrolls) pri posameznih vmesnih stopnjah, kjer opravljamo (ne)navadne naloge, ki so vse same po sebi zanimivo izpeljane ter nam povedo razplet zgoraj na kratko povzete uvodne epske zgodbe. Seveda pa je najboljše pri reševanju teh vmesnih stopnjah dejstvo, da se lahko z malce svojevrstne domišljije vživimo v dogajanje, ki spremlja osrednjega junaka. K temu vzdušju doda velik delež tudi noč, ki, kot vemo, ima svojo moč, in edinole ponoči je mogoče najti končne koordinate zaklada. Vsekakor pa je najbolje obiskati ta zaklad, ki ima kar štiri  zvezdice težavnosti, v družbi, saj več glav več ve, obenem pa je med geolovci splošno znano, da je iskanje zakladov v družbi dosti zabavnejše.

Zvitek z nadaljevanjem zgodbe.

In tako se dogodivščina nadaljuje …

Zlatnik zaklada ali zaklad zlatnika?

Za konec pa še nekaj za tiste, ki radi berete kratke fantazijske zgodbe: vtisi nekaterih geolovcev, ki so našli opisani zaklad, so prav tako pripovedniško obarvani, kot zgodba zaklada sama.

Trije neustrašni novodobni vitezi (crko&Co, Adven2rer in Orkam) smo parkirali svoje kočije na varnem mestu in se podali v črno noč. S sodobnimi meči smo rezali temo in sledili drobnim iskricam, ki so nam prijazno kazale pot. Ker smo bili očitno preglasni, smo zbudili spečega zmaja, ki je prišel preverit lomastenje po njegovem gozdu. Spretno smo se izmikali njegovim žarečim očem, ki so v smeri, kamor je pogledal, spremenile noč v dan. Ker nas zmaj ni opazil se je vrnil v svoj brlog, mi pa smo previdneje nadaljevali svojo pot do njegove zlate jame. Vmes nam je zagodel tudi kompas, ki se nekako ni znal odločiti, kje je kateri del neba. Ko smo zaslišali opozarjajoče skovike, smo vedeli da smo blizu cilja, zato smo nadaljevali previdneje, da ne bi spet zbudili zmaja. Zlata jama je bila hitro najdena, le vhod se nam je nekaj časa spretno izmikal. Ko smo le uspeli najti pravo pot, smo se pretihotapili mimo zmaja do zaboja s cekini. Po krajšem premisleku, smo ugotovili, da bogastvno človeka itak pokvari in naj zaklad ostane za nekoga, ki ga potrebuje bolj kot mi. Vseeno pa si je vsak od nas izbral svoj cekin in na njem pustil svoj pečat. – Orkam

Trije pritlikavi kosmatonožci – Bilbo (Adven2rer), Samo (Crko&co) in Frodo (Orkam) – so se sredi noči odpravili na dolgo in nevarno pot do jame, kjer kar mrgoli svetlorumenih zlatnikov, ki so nekdaj pripadali prebivalcem Šajerske – vsaj tako so pravile starešine -, a hkrati se zunaj jame nahaja tudi zmaj po imenu Smaug. Da bi naši junaki lahko prispeli do globoko skritega zaklada, so se morali najprej prebiti skozi Šajerski gozd. Pogumno so se sprehajali mimo večtisočletnih dreves, katera mogočnost je ponoči, ob polni luni, toliko bolj očitna. Med potjo so pridno iskali sled posameznih zlatnikov, ki jih je puščal zlobni zmaj, ko je ukradel denar ubogim prebivalcem Šajerske.

Medtem, ko so se sprehajali mimo večtisočletnih dreves in s svojimi baklami iskali živorumeno smer, so iznenada opazili, da se le nekaj metrov stran nahajajo raznorazni zmaji, ki so bili vsi pomočniki Smauga. Za razliko od Smauga, ki je bruhal svetlobeli ogenj, je barva ognja njegovih pomočnikov bila povsem oranžnorumene barve. Bilbo, Samo in Frodo so hitro ugasnili svoje bakle in se skrili za debelimi drevesi. Opazili so, da so zmaji bruhali ogenj zato, da bi osvetlili gozd, v katerem so zavohali vsiljivce. A zmaji niso tako bistrega uma, kot so to kosmatonožci. Urnih in seveda kosmatih nog so se naši trije junaki odpravili dalje, brez da bi spet prižgali svoje bakle. Vse, kar so videli, je bil odsev ognja, ki je na vsakih nekaj trenutkov bruhnil iz zmajevih hudobnih ust. Tako so nadaljevali vse, dokler niso bili vsaj eno miljo vstran.

Potem, ko so ugotovili, da je zrak spet čist, brez črnih sáj ali dimnih oblakov, so si spet prižgali bakle in nadaljevali z iskanjem zlatnikov. Dolgo so potrebovali, da so spet našli pravo pot in vmes so že skoraj obupali, a venomer jih je trdna volja gnala naprej, ne oziraje se na sovražnike, katerim so še pred kratkim zrli v oči.

Ko so prišli do prave sledi, so nadaljevali pot in končno so našli Smaugovo skrivališče. Opazili so, da Smaug spi, saj je smrčal tako močno, da je našim iskalcem skorajda zmrznila kri v žilah. Počasi so se splazili pod njim, v jamo, kjer so brskali in brskali in brskali. Nazadnje pa jim je le uspelo poiskati iskane zlatnike. Nekaj časa so jih vsi trije mamljivo gledali. Pohlepne misli so jim švigale po glavi.

A nazadnje je zmagala pravičnost. Odločili so se, da bodo zlatnike pustili pri miru, saj jim je bila pustolovščina več kot dovoljšnje plačilo. Da pa bi dokazali morebitnim naslednjim najditeljem zaklada, da so se resda upali splaziti takorekoč pod Smaugovim trebuhom, so na treh izmed mnogih zlatnikov napisali vsak svoje ime – Bilbo (Adven2rer), Samo (Crko&co) in Frodo (Orkam).

Počasi so se splazili iz jame in se pazljivo, da ne bi zbudili spečega zmaja, odpravili nazaj proti Šajerski. Brez majhnih zlatnikov, temveč s toliko večjimi nasmeški na obrazu. – Adven2rer

Iskanje tega zaklada je bilo dolgo na “šortlisti”. Najprej smo se s ptujskimi kolegi dogovorili za večer na dan objave za poizkus lova na ftf, a ko smo izvedeli, da bolj vztrajni že lomastijo po gozdu podnevi, smo se odločili, da naj zaklad počaka za nedolečen čas. In bili so izgovori… snežna odeja, premrzlo, preblatno, sam ne grem, itd. Tako, da je zaklad počakal do danes, ko sta se na povabilo brez odklevanja odzvala še Bilbo in Frodo, pardon Adven2rer in Orkam. Ravno dovolj velika in pogumna druščina za tak podvig. Ker smo vedeli, da zmaj v Marofskem lesu nikoli ne spi, smo cachemobile pustil na svetlem in varnem ter se v temačen gozd podali čez stranski vhod. Dobro nam je šlo, med drugo in tretjo stopnjo pa je bilo potrebno vgašati svetilke in se skrivati pred zloglasnim zmajem, ki očitno tudi ponoči brani sovj Marofski les in ne spusti nikogar vanj. Seveda se nismo vdali in nadaljevali. Proti koncu so bile stopnje vedno težje, napetosti v baterijah svetilk pa vedno manjše, a zaradi naše želje po zakladu nismo krajšali koraka in se tudi nekajkrat spotaknili ob trnju (ja, bolj nereodne sorte smo). Po kakšnih dobrih dveh urah iskanja smo našli skrivališče, ki je zares v stilu, le namig smo si sprva nekoliko drugače razlagali, zato smo nekaj minut iskali, a kmalu našli in odprli zaklad poln zlatnikov! Vau! A ker smo bolj skromne sorte, nas pohlep ni prevzel, zaklad smo pustili natanko tak kot smo ga našli, tudi Juuichiban je ostal notri, saj menimo, da je pravo mesto tukaj zanj in naj še počaka vsaj do naslednjega najditelja.

Hvala koordinatorju pustolovščine za izjemno pripravljen zaklad, ki daje pravi pomen večstopenjskemu zakladu. TFTC! – crko&Co