Albanija, dežela šestdesetih zakladov
Ko sem bil še majhen, je imela Albanija sloves dežele na robu sveta ali še kak korak čezenj. O njej tudi danes ne vem(o) prav veliko. Geolovsko je precej nepopisan list, vsaj glede aktivnosti albanskih geolovcev. V Albaniji je vsega 62 zakladov, od katerih jih le 6 v lasti domačih geolovcev. Večino zakladov so torej postavili turisti in jih tudi obiskujejo in vzdržujejo turisti. V državi, kjer je le 33 domačih geolovcev našlo vsaj en zaklad in ni niti za prste ene roke tistih, ki so našli vsaj 4, je to najbrž največ, kar je mogoče pričakovati. Počitniškim zakladom nisem preveč naklonjen, v teh okoliščinah pa so nekakšen kompromis med željo po dobrih in vzdrževanih zakladih in možnostjo sploh najti kakšen zaklad.
Priložnosti za nekajdnevni obisk Albanije nikakor nisem hotel zamuditi. Da ne bi izkoristil možnosti dodati nove države na seznam geolovskih destinacij? Ali da bi se kot ljubitelj totalitarnih režimov 20. stoletja odrekel ogledu dediščine ortodoksne marksistično-leninistične vladavine Enverja Hoxhe? Nikakor. Po prihodu na Krf sem se še isti večer vkrcal na ladjo Kaliopi (od kakih 30 potnikov jih je bila velika večina turistov) in po slabi uri in pol prispel v Sarando, ambiciozno turistično središče na jugu Albanije. Hotel pri hotelu (nekateri zamrznjeni v različnih fazah gradnje) in promenada ob morju, ob kateri so nanizani barčki, kavarnice in restavracije. Moj Airbnb gostitelj Vasil me je čakal v pristanišču. Apartma je bil na srečo le nekaj korakov stran. Samo vselil sem se, pa me je po dolgem dnevu že zmanjkalo.
Vremenski napovedi navkljub sem se prvi dan z avtobusom odpravil v Gjirokaster. Tam sicer ni možnosti za geolov, a je mestece v notranjosti zaradi zgodovinskega središča z značilno otomansko arhitekturo uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Dovolj velik razlog za obisk torej. Vožnja 60 km po ozki in ovinkasti cesti z avtobusom, ki bi ga pri nas šteli za starodobnika, je bila svojevrstno doživetje. Med drugim je bilo treba čez prelaz kakih 550 m nad morjem. Pokrajina v hribih me je presenetila. Le kakih 10 km od obale, ki je podobna dalmatinski, je rastlinje tako bujno, da je spominjalo na tropski deževni gozd. In tudi deževalo je približno tako.
Zgodovinsko središče Gjirokastra je res vredno ogleda, ki pa v nalivu ni prav nič zabaven. Dežnik je le nekoliko odložil neizogibno. Do gat sem bil moker že po ogledu najbolj turističnega dela. Z gradom, ki je bojda drugi največji na Balkanu, sem opravil na hitro in skušal ujeti zadnji vodeni ogled bunkerjev iz obdobja hladne vojne, pa so bili (ta dan izjemoma?) zaprti. Idejo, da bi obiskal etnografski muzej v rojstni hiši že omenjenega Enverja, sem opustil, ker sem imel počasi vsega dovolj. Po treh urah močenja sem imel nekaj veselja le še za špinačni burek, potem pa sem poiskal transport nazaj v Sarando. Prvo najdbo v Albaniji sem odložil na naslednji dan. Treba je bilo posušiti vse od nahrbtnika do čevljev.
Več sreče z vremenom sem imel naslednji dan, ko sem se namenil v Butrint. Arheološko najdišče na polotočku ob istoimenskem jezeru in kanalu Vivari (katerega ustje je meja med Jadranskim in Jonskim morjem) je prav tako na Unescovem seznamu svetovne dediščine. In to z razlogom. Ostanki stavb iz grškega, rimskega in bizantinskega obdobja se kar pojavljajo in pojavljajo iz gostega gozda lovorikovca, skozi katerega vodi krožna pot. Končno prvi zaklad v Albaniji. Škatlica za film nad majhnim amfiteatrom ni bila posebno zahtevna ali navdušujoča najdba, lokacija pa ji vendarle prinaša favorite.
Za ruševine in majhen muzej na vrhu grička v otomanski trdnjavici sem porabil toliko časa, da mi je ostalo le nekaj minut za bližnji EarthCache zaklad. Na srečo (ali na žalost) sodi med tiste, ki jih je mogoče najti iz fotelja, saj razen neobvezne fotografije na kraju samem ni treba zbrati nobenih podatkov. Ni bil prav posebej geološko poučen. Še najbolj zanimiv je bil kabelski brod, ki je vozil sem in tja čez kanal. Okvirni načrt je za ta dan predvidel še možnost obiska zaklada na otočku pred turistično vasico Ksamil. Nujen udeleženec tega podviga bi bil domačin s čolnom. Teh sem s terase nad morjem opazil kar nekaj, a mi je pozno kosilo močno zmanjšalo motivacijo. Še nikoli nisem ob Sredozemskem morju (ali njegovih večjih zalivih) jedel tako dobro in tako poceni.
Trajekt ob 10.30 ni bil ovira, da se ne bi zadnji dan že ob svitu odpravil do zaklada ob trdnjavi Alija Paše iz Janine. Za najdbo se je bilo treba povzpeti po prebujajočih se neturističnih ulicah Sarande in nato po strmi razgledni cesti na približno 250 m visok vrh. Nekakšna lokalna Šmarna gora, s turškim pridihom vred. Kot doma. Pri trdnjavi sem seveda najprej sledil komaj nakazani geostezici do zaklada pod obzidjem, ki ga pred bunkeljskimi pogledi skriva nekaj agav z neprijetno špičastimi listi. Vsebnik se je z leti skrčil na mikro velikost, pa sem vseeno pustil favorita. Za spodbudo domačemu geolovcu, ki bo morda kdaj posvojil ta zaklad. Razgled z vrha v zgodnjem jutru je bil vreden truda z vzponom in naglice pri povratku, ki je bila potrebna, da sem spakiral stvari in ujel hitri gliser nazaj na Krf.
Kratek obisk Albanije je potrdil, kar sem že prej prebral o njej. Podobno kot geolov, je tudi infrastruktura razmeroma slabo razvita. Super moderno se prepleta z nekimi drugimi časi, podeželje pa je čisto svoj svet. Cene v supermarketih, kjer se dobi vse, so za uvožene izdelke podobne kot pri nas. Gorivo je celo dražje. Cene storitev, lokalnih izdelkov ter hrane in pijače v restavracijah pa so za naše pojmovanje smešno nizke. Za burek je treba odšteti 40-100 lekov (0,30-0,70 EUR), velikega piva nikjer nisem plačal več kot 200 lekov (in ob tem ves čas bentil, kako so nas za tri velika točena odrli v pristanišču na Krfu). Pokrajina, kar sem je uspel videti, je res lepa. Ljudje, tudi tisti, ki govorijo samo albansko, so do tujcev zelo prijazni in ustrežljivi. Z angleščino in nemščino in v skrajnem z rokami sem se sporazumel z vsemi. Vsekakor doživetje, ki je spodbuda za kak daljši obisk. Nenazadnje sem našel le slabih 5 % zakladov v državi.