Brač 3xT5

Letošnji dopust smo preživljali na Braču. Nekaj zakladkov smo pobrali že pred petimi leti, ko smo tukaj med drugim našli naš 100 zakladek (GC5A1G1), okoli 35 pa jih je na nas še čakalo. Vse zaklade v bližnji okolici sem dokaj hitro pobral, povsem nepobran pa je ostal vzhodni del otoka, kakšno uro vožnje oddaljen od naše nastanitve v Splitski. Za ta obisk sem načrtoval celoten dan, saj je naš dopust že šel proti koncu. Prejšnji dan smo bili na vrhu Vidove gore, ki je s 780 m nmv najvišji vrh jadranskih otokov, izlet pa smo podaljšali še do Bola na Braču. Vrnili smo se v precej poznih nočnih urah, zato zjutraj NiSEM imel namena zgodaj štartati.

Zvonovi v bližnji cerkvi so me spet zbudili zgodaj zjutraj. Kljub kratkemu spancu nisem mogel zaspati nazaj in odločitev je padla: grem na geocaching. Rukzak je bil v pripravljenosti že celoten dopust, vzel pa sem še nekaj drugih stvari, za katere sem mislil, da jih bom potreboval. Hitro sem bil pripravljen in ob 5.55 sem že sedel v avtu in se peljal proti Sumartinu.

V jutranjem hladu je bila vožnja pravi užitek. Ko sem prispel v Sumartin, je bil največji problem znajti se med vsemi enosmernimi ulicami. Drugi problem je bila cesta, po kateri bi moral narediti okoli pet kilometrov in nisem vedel, ali bo to možno. Po prašni cesti sem se vozil z avtom kar nekaj časa, pri tem prehitel nekaj jutranjih kolesarjev in tekačev, ki so se mi zelo smilili zaradi dvignjenega prahu, a prišel izredno blizu cilja. 300 metrov pred ciljem sem našel odličen prostor za parkiranje in od tukaj dalje sem se podal peš.

Jutranji cilj je bil poiskati 3 zakladke s težavnostjo T5, ki so bili ob obali. NiSEM pričakoval nekih problemov. Pot bom naredil ob obali in zakladke pobral, seveda pa mi oznaka T5 ni dala miru. Tako sem prišel dol prvega zaliva, ki je bil idilično skrit pred z zunanjim svetom.

Iz spojler slike sem si nagledal približno lokacijo zakladka Lost paradise (GC8WD2F) in se odpravil na drugo stran zaliva. Že kmalu sem naletel na prvi problem. Poti ob zalivu je namreč zmanjkalo, pred mano pa je bila pet metrov visoka skala. Potrebno jo je bilo preplezati. Pa navzgor še niti ni bil takšen problem, strah me je bilo, če bi se moral tukaj vrniti. Nagledal sem si namreč krožno pot, nisem pa vedel, če ima ta pot na koncu prehod do ceste in bom lahko naredil krog. Lotil sem se skale in uspešno prišel na vrh. Po kozji stezici sem šel naprej in uspešno prišel na grand zero. Glede na to, da je bil teren 5, sem šele zdaj pričakoval največje probleme. Pogled navzdol proti morju je bil fantastičen, ampak glede na to, da jaz nisem dostopal iz čolna, sem ta teren zgleda rešil že prej. Malo nerodno sem se obrnil okoli, pogledal po grmovju in na drevesu zagledal zakladek.

No pa je prvi najden. Upam, da bosta tudi druga dva tako. Odpravil sem se navzdol proti obali in ga po skalah mahnil naprej. Prehoditi sem moral en rt in en zaliv. Kar nekaj časa sem med skalami dobro napredoval, dokler nisem prišel do nerešljivega problema. Navpična proti morju previsna skala, mimo katere nisem mogel. Ali plavam ali pa grem navzgor skozi goščavo. Na plavanje nisem bil najbolje pripravljen (pozabil sem blazino), zato sem se odločil za pešačenje. Bil sem primerno obut in sredi poletja v DOLGIH hlačah. Najprej sem hodil po slabovidnih poteh, potem pa sem se kar naenkrat znašel sredi ničesar. Nobene poti ni bilo več naprej. Moral sem skozi gosto grmovje, včasih pa sem se moral za par deset metrov vrniti tudi nazaj. Iskal sem primerno pot in po rokah bil že precej pokrampan. Nekako mi je uspelo, da sem preko vseh dreves v daljavi spet zagledal morje in obalo, a teh zadnjih 10 metrov je bilo vun pesjih. Na silo sem se prerinil skozi grmovje in končno prišel do vode.

Juhej! Bil sem prav vesel. Malo sem se zorientiral in v daljavi videl lokacijo naslednjega zakladka: Wing Stone (GC8CTAZ). Do tja ni bilo nekega problema priti, seveda saj sem glavnino pravkar prehodil. Ob morju sem hitro napredoval in tako prišel do slike na spojlerju, za katerim je bilo veliko drevo, na njem pa zakladek.

Opis sem si prebral že prej in sem vedel, da je to velik bor. Borovci pa imajo veliko smole in na to sem bil pripravljen. Iz nahrbtnika sem potegnil rokavice, pozabil pa nisem niti na svinčnik za vpis v logbook (se prepoznate?). Plezanje ni bilo težko, sem pa imel smolo. Vseposod! Po rokavicah, po hlačah, po rokah, tako da si že zaradi tega zakladek zasluži D4/T5.

Po osvojitvi drugega T5 sem imel zaslužen počitek. Dobro sem bil založen z vodo, saj sem pričakoval dnevno temperaturo okoli 35°C. Ura je bila komaj pol devet in zunaj še ni bilo pretirano vroče. Ob obali sem jo mahnil naprej do naslednjega T5 zakladka: LP Strandet Boat II (GC8CG48). Tokrat pot ni bila prenaporna in sem do razbitin stare ladje prišel kar hitro. Osamljeno pokopališče je ponujalo ostanke stare ladje, v okolici pa je bilo dosti druge umazanije. Zakladek se je skrival v starem rezervoarju nekoč verjetno lepe barke in sem ga hitro našel.

S palico sem pot lažje nadaljeval. Moj cilj je bil zakladek (GC14HG7). Ta leži na polotoku in se imenuje labirint (The Labyrinth (of mind)). Do njega sem se prebijal ob obali. Le enkrat sem naletel na skalo, ki jo je bilo težje obplezati in tako sem prišel v lep zaliv. Tam so se pasle ovce, kar mi je dalo vedeti, da bom lahko od tod prišel nazaj na cesto. To je bil tisti del, ki mi je manjkal, da lahko naredim lepo krožno pot katere prehod ni bil vrisan na nobeni karti. Kako se bom lotil labirinta, sem si nagledal že doma. Labirint so seveda predstavljali suhozidi, ki jih je bilo ogromno in po katerih je bilo treba najti pot na vrh polotoka. Poti sem se lotil iz severne strani, saj je bilo tam glede na zemljevid najmanj rastja. Prebijal sem se po potkah, ki so jih ustvarile ovce. Poiskati sem moral le pravo pot in takšno, da se mi ni bilo treba plaziti pod grmovjem. Na vrh do točke GZ sem prišel kar hitro, vendar pa zakladka NiSEM našel. Namig je bil naj ne sledimo slepo koordinatam, ampak naj zakladek poiščemo v vogalu zidu. Teh vogalov je bilo seveda v okolici kar nekaj. Bil sem kar utrujen in ker ga takoj nisem našel, sem obupal. Sedel sem v senco, da preberem loge. Sam pri sebi sem pomislil, da ko bom sedel, bom pa sedel poleg zakladka. Potegnem ven pijačo, pogledam na desno in pod velikim kamnom zagledam škatlo. Glih toliko stran, da ni bila na dosegu roke. Vstal sem in jo pobral, prizaneseno pa mi je bilo z branjem logov. Škatla je bila žal počena, logbook pa v celoti premočen. Poskusil sem ga odpreti, vsaj prvo stran logbooka, a neuspešno. Čas je naredil svoje. Zamisel za postavitev labirintnega zakladka mi je bila prav všeč, zato sem v škatli pustil nov vpisni listek s petlingom.

Sonce je na vrhu hriba že pošteno žgalo, zato sem se odpravil nazaj. Pri pešpoteh raje naredim kakšno krožno pot, zato sem se odločil, da sledim ovčjim stezicam, ki so bile z vrha navzdol proti ogradi več kot očitne. Pravzaprav je pot zgledala kot široka zaraščena cesta. Po njej sem se spustil kakšnih 30 metrov, od tam naprej pa se je tista cesta zožila v stezico. Preplezati sem moral še suhozid in vse skupaj se je ustavilo. Kam pa zdaj? Naj rinem naprej skozi grmovje ali se naj obrnem? Ravnotežje sem že prenesel na desno nogo, se obrnil nazaj in naredil dva koraka navzgor v hrib, a raziskovalna žilica mi ni dala miru. Če so prišle ovce, bom prišel tudi jaz.

Po vseh štirih sem splezal pod drevesom, ki mi je padlo na pot, in se prebijal naprej. Spet sem padel v neko goščavo, ki nekako ni bila primerna za ljudi. Nekajkrat sem moral zaviti malo naokoli, kritičnih je bilo spet zadnjih 20 metrov. In tako sem prišel v zaliv z ovcami. Tukaj sem si po napornem jutranjem izletu privoščil sproščujoče kopanje v morju, potem pa sem jo po krožni poti mahnili nazaj do avta.

Tisti dan sem po Sumartinu pobral še nekaj drugih zakladkov, nato pa sem se odpravil v Povljo raziskovat Vojaški Brač.