Zoisov grad in njegov odvržek (geolovska zgodba iz Bohinja)
V Bohinju ima dež mlade. Parkiranje je drago. Pa za veslanje po jezeru zaračunajo. S sledljivčkom TB8QGW7 vas v jezero sploh več ne spustijo. Menda zato, ker bi kvarili alpsko idilo. In vsake toliko jim jezersko vodo onesnaži kako truplo brez glave. Ah ne, to zadnje je menda izmišljeno. Kakor koli … Razlogi, zaradi katerih se je temu kraju, ki ga najdete, če sledite na začetku sumljivo ozki cesti z Bleda proti zahodu (pred petdesetimi leti je bila še ožja in vredna vprašanja »Wo ein?«, ki ga v prvem poglavju Moje hoje na Triglav kot enega možnih izvorov imena Bohinj ponuja soimenjak mojega starega očeta, čistokrvnega Bohinjca), bolje izogniti, so številni. Kljub temu se tja vsako poletje zgrne množica turistov. In med njimi podmnožica geolovcev. Za katere bi težko rekel, da v Bohinju nimajo kaj iskati. To slednje drži za večino bohinjskih zakladov. Pri nekaterih pa res ni kaj iskati, a so kljub temu vedno znova najdeni. Še ena skrivnost jezera?
Čudnemu uvodu navkljub je Bohinj zame eden najlepših krajev na svetu. Tistemu Prešernovemu »Dežela Kranjska nima lepšga kraja” se samo prizanesljivo nasmehnem, saj Bled vidim le kot prometno oviro na poti v Bohinj. Pa včasih smo se tam ustavljali zaradi kremšnit. Za s sabo, seveda, pojedli smo jih v Bohinju. Danes, ko so kremšnite povsem sprofanizirane, smo čisto zadovoljni s tetinim domačim pecivom. Ni presenetljivo torej, da sem v Bohinju pred skoraj natanko desetimi leti postavil svoje prve zaklade. Med njimi je tudi Zoisov grad.
Nepričakovano je bilo z njim največ dogajanja. Nekajkrat sem ga ob naključnem obisku našel na tleh pred skrivališčem, potem pa je nekega dne le izginil. Izbral sem novo lokacijo na bližnjem drevesu, pa je po nekaj mesecih izginil tudi od tam. Potem sta se otroka, ki nista vedela, da je bil zaklad prestavljen, v dolgčasu sprehodila do lokacije in mi pritekla sporočit, da je »un tvoj zaklad čist shitty«. Našla sta originalni izginuli vsebnik, ki je dve leti ždel in se močil pod nekim drugim kamnom, meter stran od prvotnega skrivališča. Zidarska dela na stolpu z uro, ki so jih opravljali med preureditvijo lokacije v park, so originalni vsebnik dokončno odnesla. Zidarji pa so bili vendarle toliko površni, da se je na objektu našlo skrivališče za mikro vsebnik. Bil je kar dobro skrit.
Konec leta 2020 so se začeli pojavljati DNF. Ni me preveč skrbelo. Od zadnje obnovitve zaklada sem tu in tam dobil kako vprašanje, ali je sploh še na mestu. Je, samo je dobro skrit. Poleg tega je prvi nenajditelj zapisal, da naj bi lokacijo zaklada posekali, kar pomeni, da je iskal na popolnoma napačnem kraju. Zaklada tudi po nekaj naslednjih DNF nisem deaktiviral. Pogosto je tako, da prvemu DNF sledijo še drugi, ker naslednji geolovci obupajo prej, kot bi sicer. Vsebnik pa čaka dovolj vztrajnega obiskovalca. Glede na to, da sem v korona časih bolj redko v Bohinju, bi zaklad vendarle moral deaktivirati. Evo, to je prvi pouk: če se začnejo na zakladu množiti DNF, ga deaktivirajte in čim prej preverite, kaj se dogaja.
Zoisov grad je prej kot vzdrževalni obisk dočakal (domnevno) nemškega geolovca, ki se ni mogel sprijazniti z DNF. Saj razumete Google slovenščino s slike zgoraj? Njegov zapis sem takoj izbrisal in mu poslal sporočilo, da odvržkov ne dovolim in ga zato prosim, da odstrani, kar je pustil za sabo. In zaklad deaktiviral. Odgovora ni bilo. Najdb pa tudi ne več. Seveda, saj neaktivnega zaklada v aplikaciji nihče več ne vidi. V starih časih ročnih GPS naprav dekativiranje ni bilo ovira ne za iskanje ne za »najdbo«.
Čez dobra dva tedna sem zaklad obnovil. Na mestu, s katerega je izginil. Spet je dobro skrit, a ostro geolovsko oko ga hitro opazi. Pregledal sem nekaj drugih možnih skrivališč, ki jih je znova ustvarila neusmiljena narava, tudi dva velika kamna desno od skrivališča, a odvržka nisem našel. Zaklad sem znova aktiviral. Vse je bilo spet po starem. Tudi to, da ga naslednji iskalec ni našel s komentarjem »Ne obstaja«. Po devetih najdbah pač še ni imel dovolj ostrega geolovskega očesa. Naslednji zapis je bil nekoliko bolj presenetljiv: »Najden, vendar samo listek papirja brez vsebnika. Lastnik naj preveri.« Kva? Nč ne štekam, pa tudi kul ni. Podobno se pritožilo še nekaj najditeljev, potem pa se je le našel nekdo, ki je našel, kar je treba najti, in to tudi fotodokumentiral. Hvala! Po nekaj dopisovanja z dvema zelo kooperativnima geolovcema s Češke in Nizozemske se je izkazalo, da je zgoraj omenjeni geolovec zaklad »obnovil« tako, da je za enega od kamnov zataknil kar en listek papirja. Svet gre res k hudiču. Prekleta korona! Svoje čase so taki geolovci sproducirali vsaj še vsebnik. Na hitro pogoltnili, kar je bilo še Tic Tac bonbonov v škatlici, vtaknili vanjo račun iz Mercatorja, pa je bil zaklad. Odvržek, a je imel vsaj pokrov.
Razpletlo se je tako, da sem v namig – kar se zdi edino, kar dandanes geolovci sploh še preberejo – napisal prošnjo, da naj naslednji najditelj odstrani listek. Po obiskih dveh novincev je to storil izkušeni geolovec iz Belgije. Zdaj bo za nekaj časa mir. Upam.
Je najdba listka pod kamnom še najdba zaklada? Cilj res vedno opravičuje sredstva? Je tako težko zapustiti lokacijo brez najdbe, da je tudi zanikrn papirček boljši od DNF? Težko razumem tako tistega, ki pusti za sabo tako smet, kot tistega, ki jo najde in se mu to zdi povsem normalna najdba. In kako malo mora ostati od zaklada, da se geolovcu zdi, da je še vedno upravičen do vpisa najdbe? Odgovor se ponuja kar pri nekem drugem bohinjskem zakladu. Pri njem se je nekdo, ki se je vprašal, ali ima to vse skupaj kak smisel, pojavil šele po kar nekaj geolovcih, ki so našli samo pokrovček, ne pa tudi tistega, kar je nekoč pokrival…