Jumanji: dogodivščina v nizozemski džungli

Med načrtovanjem potovanja po Nizozemski sem naletela na hvalnice o večstopenjskem zakladu Jumanji (GC39CM6), ki je ob 1900 najdbah doslej prejel kar 1350 favoritkov. Opis zaklada ni dolg, omenja pa, da izkušnja traja najmanj 6 ur. Prvi khmmm: imamo tri vzdržljive in dosti hudega vajene geootroke, ki prehodijo 15+ kilometrov, ampak to na Nizozemskem ne bi bil naš prvi zaklad, pred tem bi opravili že nekaj kolesarskih dni, utrujenost se sešteva. Drugi khmmm: zaklad ima stopnjo težavnosti 4, probleme in izzive pa bi bilo treba reševati na terenu. Tretji khmmm: med vpisi so skoraj sami Nizozemci in flamsko govoreči Belgijci – ali bodo naloge na terenu sploh prevedene tudi v angleščino? Odločim se pisati lastniku za nasvet. Odgovori mi, da naloge sicer so v angleščini, da pa zaklad sploh ni primeren za otroke. Doda še svojo telefonsko številko.

Kaj pa zdaj? Navdušeni vpisi mi ne dajo miru in vedno bolj si želim, da bi bili tudi mi med tistimi, ki jim uspe zaključiti to pustolovščino. Mogoče bi bilo lažje in hitreje, če bi med vmesnimi točkami kolesarili. Četrti khmmm: med atributi je navedeno, da kolesa niso dovoljena.

Kvarnik (slov. spoiler)? Saj menda ne pričakujete, da je to opis DNF…

Družinske člane mi je do te točke uspelo toliko navdušiti (zamolčala sem vse tiste dele o naporih, o večkrat prehojenih poteh in neuspešnih iskanjih vmesnih točk), da se je zaklad uvrstil tudi na naš potovalni seznam.

Vsi skupaj smo se začeli nanj pripravljati tako, da smo si ogledali film. Otroci so dobili nalogo, da si posamezne dele ogledajo večkrat, izpisali so si vse naloge, ki se v filmu pojavijo, in načine, na katere jih igralci rešijo. Kdo ve, mogoče nam bo to koristilo. Moj del priprav je zajemal še pregled galerije in komentarjev.

Sedmi dan potovanja smo se z juga odpeljali proti kraju Uden, ki leži približno na pol poti med mestoma Eindhoven in Arnhem. Glede na izkušnje iz prejšnjih dni smo se odločili, da bomo vendarle poskusili s kolesi, ki jih lahko še vedno zapeljemo nazaj k avtodomu, če poti ne bi bile prevozne, kar pa se ni zgodilo.

Kako opisati izkušnjo, da ne izdam preveč? Težko, vtisi so še zelo živi. Skrivališča sama bi bila stvar debate ali sporov za slovenske geolovce (smernica, naj se vsebniki ne nahajajo pod površjem) in smo jih včasih iskali precej dolgo. Zoprno je tudi, ker za iskanje vmesnih točk večinoma ni nobenih namigov, pregledati moraš pač vse nivoje od krošenj do »podzemlja«.

Precej na začetku pustolovščine smo morali bežati pred lovcem iz Jumanjijeve divjine. Uspelo nam mu je izmakniti klobuk in končati njegov lov na nas. Po poti smo srečevali živali iz filma, vsaka je imela za nas novo nalogo. Te so včasih zelo dvoumno zastavljene ali pa jih ob površnem branju napačno interpretiraš. Mi zagotovo ne bomo pozabili pelikanov, ki enostavno poletijo do naslednje točke, mi pa si napotkov za pot nismo znali pravilno razložiti in smo potrebovali pomoč.

Našli smo klobuk lovca iz divjine

Kača je bila zelo dolga, ampak nam jo je uspelo obvladati brez orodja, ki naj bi olajšalo rokovanje z njo. Sulica je sicer dolga dva metra, ampak skrita neopazno v tleh. Pajku smo zelo hitro pomagali splesti mrežo na vrtiljaku in se spotoma naučili še nekaj novega o koordinatnih sistemih. Zeleno-rdeča pošast se najprej sploh ni zdela strašna, izkazalo pa se je, da ima strašno težko skrivališče vsebnika. Tu nam je motivacija za nadaljevanje precej upadla in začela so se pojavljati vprašanja, koliko je še do konca? Peti khmmm: ne vem, najbrž smo že tam nekje? Izkazalo se je, da sploh še nismo blizu cilja.

Naslednja postaja je zeleno-rdeča pošast

Komarji so bili vsaj tako nadležni, kot smo videli v filmu. Naloga se je najprej zdela trivialna, ampak kmalu smo imeli štiri variante koordinat. Kako ugotoviti, katera ideja je prava? Seveda s poskušanjem. Naslednji vsebnik smo našli nič prej kot na četrtih koordinatah.

Zadnja, 24. naloga je džungelski stampedo živali. Najprej smo, zahvaljujoč mojemu delu priprav, hitro določili kodo ključavnice, potem pa se že popolnoma psihično in nekoliko fizično izžeti zazrli v izrezljano nalogo. Takrat z desne pride možakar, za katerega sem hitro uganila, da je lastnik (kdo drug bo kolovratil po tem brezpotju?). Dobro razpoložen je dvignil našo moralo, potrpežljivo počakal, da smo se sami dokopali do (zares) končnih koordinat in se z nami odpravil tja.

Z lastnikom je bilo zelo zanimivo kramljati. Povedal je, da je Jumanji njegov najljubši film, pri geolovu pa najraje išče zanimive in dolge multi zaklade. Svojega je pripravljal več kot leto dni, saj je vse izdelal in pripravil sam. Povedal je še nekaj zabavnih Jumanji anekdot, potem pa smo se mu zahvalili in se poslovili.

Čeprav nekateri člani naše geodružine pravijo, da bi bil multi prav super, če bi bil za polovico krajši, pa drugi menimo, da je ravno to, da kar ni konca težav in nadlog tisto, kar zaklad Jumanji približa zgodbi iz filma. Mi smo se rešili v sedmih urah in pol, ubogi Alan pa je v divji džungli povsem sam preživel kar 26 let…