D400

Med tem, ko nekateri iščejo predvsem zanimive kraje, kamor bi skrili svoj zaklad ali pa domiselno skrivališče oziroma škatlico, drugi prisegajo na serije zakladov. Ko v določenem razmaku nekaj deset ali celo sto zakladov vabi na pravi športni izziv. Skoraj bi lahko rekel tekmovanje. Taka je tudi serija D400. Gre za, kot sami pravijo nekoliko nori, projekt prijateljev geolovcev iz Normandije v Franciji. Odločili so se postaviti serijo 400 zakladov, ki bi tistim, ki bi se je lotili, omogočala, da poleg konkretnega povečanja najdenih zakladov ulovijo tudi katerega izmed dokaj težko dosegljivih bedžev. Bodisi s pobiranjem ene škatlice na dan ali pa s poskusom pobrati kar vseh 400 v celem dnevu. Člani tima D400 so si delo razdelili tako, da je vsak skril 50 zakladov in ker jih je bilo 9 je bilo na koncu v seriji skritih 455 zakladov.

Zakladi so skoraj na celotni trasi skriti v minimalnem dovoljenem razmaku, torej 161 metrov. Le nekaj zakladov ima nekoliko večji razmak, vendar nobeden preko dobrih 300 metrov. In kako je lastnikom uspelo najti skrivališča? Povsem enostavno. Praktično vsi zakladi v seriji imajo težavnost 1,5/1,5 in so povečini skriti zelo očitno. Največkrat so položeni v ležišče, ki je narejeno iz plastične cevi za kanalizacijo, preko pa je položen ploščati kamen. Nekateri so ob poljih, kolovozih, kar nekaj celo sredi kolovozov. Kakšen je tudi v znaku ali ob drogu. Toda ti so v manjšini. Celoten trail naj bi bil po zagotovilih organizatorjev dolg 85,32 kilometrov, meni je Garmin na koncu kazal dobrih 90 kilometrov. Vzponov in spustov naj bi bilo za 416 metrov, vendar jih dejansko skoraj ne občutiš, velika večina cest, makadamskih poti, kolovozov in nekaj malega stez, teče po povsem ravnem svetu. Zakladi so bili skriti med sredino lanskega leta in prvo polovico tega leta. Trail je torej nov in zato je bilo pričakovati, da je dobro vzdrževan.

Dr.gumpi in zanejc sva številko ena našla ob 00.00, torej ob polnoči med 22. 7. in 23. 7. Pri zadnjem zakladu sva bila ob 16.52 uri. Seveda pa so najine moči, tako fizično kot psihično počasi pešale. Tako sva za prvih 350 škatlic potrebovala 12 ur, za naslednjih 50 dve uri in pol in naslednjih 50 tudi toliko. V celotni seriji nisva našla štirih škatlic in nič, kar bi od njih ostalo. Ti štirje zakladi so nama vzeli tudi največ časa, saj sva pri vsakem porabila dosti časa, pri enem zagotovo vsaj pol ure, odšla sva šele, ko je obupala tudi francozinja, ki se nama je tu pridružila pri iskanju. O tem sva obvestila tudi lastnike, vendar odgovora (še) nisva dobila. V primeru nekaj zakladov sva našla le logbooke, zataknjene v znake, pri dveh ali treh sva našla ležišča, ob enem tudi ostanke same škatlice in logbook v precej slabem stanju. Vsi ostali zakladi so bili povsem v redu, suhi in lepo pripravljeni.

Našla sva še dvoje zakladov izven serije, ki sta ležala dejansko povsem na poti. Ostalih, ki so bili nekoliko vstran zaradi osnovnega cilja nisva iskala. Vreme je bilo idealno, sončno, skoraj brez oblačka, kar je za Normandijo prav nenavadno, saj je sicer skoraj vsak dan kaj porosilo. Temperature pa … vzhod sonca je bil res željno pričakovan, saj sva na kolesih, v kratkih majicah in zgolj z anoraki prav zmrzovala. Tudi čez dan se je komaj kaj segrelo. Zanesljivo termometer ni pokazal veliko čez 25 stopinj. Oprema? S seboj sem vozil šest litrov tekočine, spil sem samo enega. Dva sendviča. In nekaj orodja za popravilo koles. Vozila sva skupaj, nič prehitevanja ali celo ločevanja, ko bi vsakdo iskal svoj del zakladov, kar občasno pri nas tudi srečujemo.

Nedvomno je to trail, ki se ga je vredno lotiti, če je ob poti. Da bi samo zaradi njega hodil več kot 1500 kilometrov daleč je seveda nesmisel. Ali pač? Ljudje smo si različni. Nam je bil to del dopusta in svojevrsten izziv. Ki je bil presenetljivo končan že zgodaj, tako da je ostalo še zadosti časa za ogledovanje mesteca Arromaches-les-Bains, ki je sicer dosti bolj znan po dogodkih leta 1944, ko je tudi tukaj potekalo izkrcanje zaveznikov na sloviti D-day, kasneje pa je bilo tudi pomembno pontonsko pristanišče za izkrcanje 220.000 vojakov in 40.000 vozil. Še danes so v morju vidni številni ostanki tega pristanišča, na obali pa je nekaj restavriranih delov (v enem je skrit tudi zaklad) in muzej ter kino.