Dan modrega stikala in petindvajset let igre Geocaching
Pred natanko četrt stoletja (ali petindvajsetimi leti za tiste, ki imajo težave z ulomki) je ameriški elektroinženir in računalniški zanesenjak (ali po domače geek) Dave Ulmer začutil ustvarjalni nemir. Opolnoči s prvega na drugi maj leta 2000 je ameriška vlada izključila selektivno dostopnost, kakor so takrat imenovali namerno motenje signala sistema satelitske navigacije GPS. Vse naprave GPS so v nekaj minutah, kot da bi kdo preklopil veliko modro stikalo, postale vsaj 10-krat natančnejše in so položaj na Zemlji prikazale na nekaj metrov in ne več na nekaj deset metrov natančno.
Preklop modrega stikala oziroma izključitev selektivne dostopnosti GPS nekaj minut čez polnoč 2. maja 2000.
Nekaj tednov prej je Dave v skalovju pod goro Mount St. Helens prav zaradi motenega GPS signala razbil svoje snežne sani, nenadoma pa je postala tehnologija dostopna tudi za civilno rabo z natančnostjo, kot je bila dotlej rezervirana samo za ameriško vojsko. Novost je preizkušal ves dan. Najprej je izmeril koordinate nekaj lokacij v okolici doma in prosil prijatelja, naj jih poišče s svojo GPS napravo. Potem mu je padlo na misel še nekaj drugega. Poiskal je vedro s pokrovom in vanj naložil nekaj uporabnih stvari (sam jih je sicer označil za »kramo, ki mi je ležala po hiši«). Še sam ne ve, zakaj je to početje posnel na video, ki si ga je še vedno mogoče ogledati.
Vsebnik prvega zaklada.
Dave polni vedro. V njem je lepo vidna znamenita konzerva fižola.
Vsebina prvega zaklada kot 3D komplet sledljivčkov iz leta 2020.
Vsebina prvega zaklada je bila vse prej kot krama: videokasete, spominska kartica s topografskim zemljevidom, CD, konzerva fižola, frača in celo nekaj dolarskih bankovcev. Dave je vanj priložil beležko s popisom vsebine in napotkom, da naj najditelji nekaj pustijo v zameno, če bodo kaj vzeli iz vedra. Naslednji dan, 3. maja 2000, se je odpeljal v gozd nad zaselkom Viola vzhodno od Portlanda v ameriški zvezni državi Oregon. Ustavil se je v ovinku, kjer je bilo manjše parkirišče. Kraj je izbral, ker je takrat živel v bližini in se je pogosto vozil po tej cesti. Vedro z dobrotami je zakopal ob robu parkirišča tako, da je iz zemlje gledal samo pokrov, in vse skupaj malo zakril. Prvi zaklad je bil postavljen. Dave je še isti dan je v novičarski skupini sci.geo.satellite-nav objavil koordinate in kratek opis. Besedilo objave je mogoče prebrati v opisu zaklada, ki je bil na spletišče geocaching.com sicer dodan kasneje z GC-kodo GCF in imenom Original Stash. V nekaj dneh po objavi, menda 6. maja 2000, je Mike Teague potrdil, da je zaklad našel. Za prvi FTF v geozgodovini je iz Vancouvra v sosednji zvezni državi Washington potreboval slabo uro vožnje. Dave in Mike sta v naslednjih dneh postavila še nekaj zakladov, s koordinatami svojih zakladov so se oglasili tudi drugi uporabniki novičarske skupine. V dobrem tednu je bilo zakladov že deset, od tega tudi prvi zunaj ZDA.
Prvi zaklad ni imel dolgega življenja. Že po nekaj mesecih so mu cestarji med košnjo odbili pokrov. Vsebina se je spremenila v neprivlačno brozgo. Stanje zaklada je popisal geolovec, ki je oktobra 2000 v bližini postavil zaklad Un-Original Stash. Dave je čez čas vedro odstranil, preostanek vsebine pa je v nič kaj CITO duhu končal v luknji, v kateri je bilo vkopano.
-
- Dave Ulmer
-
- Postavljanje plošče
-
- Spominska plošča in konzerva fižola
Septembra 2003 se je skupina geolovcev, v kateri je bil tudi Dave Ulmer, zbrala na zgodovinskem kraju in natanko na lokaciji prvega zaklada postavila spominsko ploščo. Med izkopavanjem temelja za ploščo so iz zemlje presenetljivo potegnili edini ohranjeni ostanek prvega zaklada, zmečkano in zrjavelo konzervo fižola. Konzerva je bila kasneje restavrirana in v vitrini kot sledljivček Original Can of Beans krožila po večjih geolovskih dogodkih kot nekakšna relikvija. Slovenski geolovci smo jo imeli priložnost videti na mega-dogodku v Zeltwegu leta 2018.
Vane in Bojan (skoraj) pri lokaciji prvega zaklada.
Spominska plošča novembra 2022.
Kraj, kjer je bil postavljen prvi zaklad, sem obiskal novembra 2022 na nepozabni odpravi z Bojanom (bojank) in Vanetom (kompaski). Obisk tega kraja in celotno potovanje je izčrpno opisano v prispevkih S prijateljema na geopotepu. Kolikor mi je znano, sta bili na tem kraju pred nami le dve slovenski ekipi. Danes so časi žal taki, da obiska ne priporočam več nikomur. Upam, da se bodo stvari vsaj do tridesetletnice igre toliko normalizirale, da potencialni obiskovalci ne bodo kar po defaultu sumljivi še preden se izkrcajo iz letala.
Kdo ve, če je Dave Ulmer pričakoval, da bodo kraj njegovega pionirskega poskusa še dve desetletji kasneje obiskovali tudi tako eksotični obiskovalci. V nekem intervjuju pred desetletjem je povedal, da je pričakoval, da bo igra pritegnila kakih 2000 igralcev. Kot vemo, jih je bilo malo več. Si kdo upa napovedati, kaj bo na tem kraju ob petdesetletnici igre? Bo plošča še obstajala? Sateliti sistema GPS bodo takrat zagotovo še krožili okoli Zemlje. Bo pod njimi še kdo, ki bo lahko ujel njihov signal?
