Danijelove dogodivščine (27. del)

Ko smo zaključili s sajenjem dreves na dogodku Obnovimo slovenske gozdove, smo se skupaj z ekipo Kremenčkovi odpravili poiskat še zaklad Lov na lisico (Fox hunting). Parkirali smo tam, kjer je bilo predvideno, potem pa se sprehodili v smeri lisice. Vse je teklo kot namazano, dokler nam poti ni prekrižala po kanalizaciji smrdeča voda, prek katere smo zastonj iskali brv. Ko smo se že začeli počasi odpravljati nazaj proti cesti, sem le zagledal dovolj ozko strugo, preko katere bi lahko preskočil na drugo stran. Predvideval sem, da se bo trsje na drugi strani zlomilo pod mojo težo in bom z dobrim zaletom pristal vsaj pol metra stran od vode, če ne še več. Seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi to poskusil. Pomislil sem, da bi potem enostavno lahko na drugi strani prijel mala dva Kremenčkova in jih prestavil čez strugo. Kdo ve, kje se je zalomilo?

Ne, ni bilo krivo, da ne bi mogel preskočiti struge. To sem storil zlahka. Tudi trsje na drugi strani ni bilo problem, saj se je pod mojo težo vse zlomilo. Težava so bila tla. Ko sem namreč doskočil, so se toliko udrla, da sem bil do kolen pogreznjen v smrdeče blato. Seveda sta k temu pripomogli sila skoka in moja teža. Tako sem na težji način ugotovil, da moj načrt ni brez napak. Eden mlajših Kremenčkov me je hotel posnemat, ker se mu je moj način zdel zanimiv. Toda na srečo mu je oče to preprečil, pa tudi sam sem se strinjal, da to ni najboljša ideja. Tako smo se zmenili, da se dobimo pri mostu in gremo potem skupaj do končne lokacije. No, moja prva težava je bila že, kako sploh priti ven iz mulja. Ko sem se prestopil, se je takoj spet udrlo pod menoj. Še ata Kremenček me je spraševal, če mi bo sploh uspelo priti ven. Pa je bila skrb odveč, saj mi je uspelo. Potem ko sem sezul superge, razporedil težo na vse štiri in bos po vseh štirih počasi prišel na trdna tla. Umazan in smrdeč sem potem po svoji strani korakal do mostu, kjer sem se srečal s Kremenčkovimi in očetu malce v šali rekel: »No, vidiš, tako pa nastanejo Danijelove dogodivščine«. Šla sva po avtomobile, ker je imel eden od mlajših Kremenčkov bergle, nato pa smo poiskali zaklad. Smo ga imeli v svojih rokah kar hitro. Meni je bil všeč 😀

Toda težave se tu niso končale. Ker sem bil ves umazan od blata in smrdel po kanalizaciji, se je bilo treba nekje očistiti. Svojo pot sem namreč nadaljeval še v Ilirsko Bistrico na obisk k stari prijateljici, s katero smo se v Ljubljani veliko družili. Kasneje se je vrnila domov in se ne vidimo skoraj nič več. Na poti proti njej sem se ustavil, se preoblekel, preobul, ampak noge sem imel pa vseeno umazane, ker je pač blato zlezlo pod hlače. Vode za umiti žal nisem imel dovolj. Nič, umil sem se kolikor se je dalo in obul dokolenske nogavice, da so vsaj malo prekrile umazanijo in vonj, in sem šel. Ob srečanju s prijateljico sem se najprej opravičil z zame tako značilnim stavkom: »Helena, saj me poznaš…« in razložil dogodivščino. Takoj je bilo videti smeh na njenem obrazu. Šla sva na pijačo in bila ob tem preventivno rajši zunaj, ker v zaprtem, neprevetrenem prostoru… no, saj veste, kaj bi se zgodilo. Na srečo je prijateljica skavtinja, je žilava, razumljiva in me že toliko let pozna, da točne ve, s kom ima opravka. 😀 😀 Po prijetnem klepetu sem se odpravil naravnost domov in tam seveda takoj pod tuš.