Sončen dan na Šmarni gori

Letošnje že tretje srečanje geolovcev na Šmarni gori smo poimenovali preprosto kot vabilo: Pridete na Šmarno? Ker je njegovo bistvo prav druženje na najbolj obiskanem slovenskem vrhu. Sloves dobrih gostiteljev je zahteval, da ničesar ne prepuščamo naključju. V skoraj poletnem vremenu, ki smo ga naročili posebej za srečanje, sem se zato z rekordno težkim nahrbtnikom znašel na starem mestu že kakih 10 minut pred 10. uro, da sem mizo in klop zasedel še v senci in jutranjem hladu, preden bi se tam utegnili zamartinčkati kaki bunkeljni. Vsebino nahrbtnika sem razgrnil po mizi, si odprl steklenico turškega piva Efes (letošnji dodatek k orientalski ponudbi srečanja, ki smo si ga 1 karton izprosili v ljubljanski turški restavraciji) in čakal na udeležence.

Prostor je zaseden

Čakanje ni bilo predolgo. Prvi dve ekipi, ki sta se pohvalili, da sta obiskali prav vse štiri točke, na katerih so udeležence čakale srečke za srečelov (vsak član ekipe je lahko iz vsake škatle vzel po eno srečko in v srečelovu sodeloval s štirimi srečkami različnih barv), sta prišli, še preden se je v steklenki Efesa pokazalo dno. Srečanje se je zares začelo, ko sta bojank in gamsek pritovorila še preostanek Efesa in lonec za kuhanje kave, kompaski pa baklave in hroščke. Bučni kompaski so prevzeli delo pri registraciji udeležencev, kar ni bilo tako enostavno. Vsak udeleženec je ob vpisu dobil spominskega kamnitega hroščka in številko za sodelovanje v kvizu, treba je bilo tudi prevzeti srečke in popisati sledljivčke.

Gneča na prijavnici in okoli nje

Okoli mize, ki se je spremenila v prijavnico, je kmalu nastala nepopisna gneča. Na eni strani je bil udeležencem na voljo turški tris (baklava, kava in Efes pilsen) z dodatki, ki so jih prinesli nekateri udeleženci (hvala Tomsetki in Pošastki!), na drugi strani so se udeleženci gnetli okoli vpisne knjižice, nekam vmes pa smo na ogled postavili še letošnje nagrade za srečelov in geolovski kviz. O njih smo pred srečanjem namignili le to, da bodo privlačne. Zbirali smo jih tako rekoč od lanskega srečanja, neponovljivost letošnjemu naboru pa je vtisnil moj obisk na sedežu geocachinga v Seattlu. Še pred obiskom sem na tihem razmišljal, da bi, če bi sestanki tekli dobro, prosil za dve ali tri sledljive ploščice, ki jih dobijo geolovci ob najdbi zaklada geocaching HQ. Izpadlo je veliko bolje. Od vseh lakajev (lackey, kot pravijo zaposlenim pri Groundspeaku), s katerimi sem se zapletel v malo daljši pogovor, sem dobil t.i. lackey tag (osebna sledljiva ploščica z ikono in geolovskim vzdevkom vsakega lakaja, praviloma izdelana v 250 kosih, ki ni v prodaji), ko pa sem omenil šmarnogorsko srečanje, sem dobil še tri, med njimi tudi glavno nagrado za zmagovalca kviza, HQ geokovanec za leto 2013. A preden smo s polurno zamudo, s katero smo ujeli srednjeevropsko poldne, pričeli uradni program, je bilo treba še narediti prostor in z mize pospraviti vse dobrote. Ni bilo strahu, da to ne bi uspelo. Obisk je presegel vsa pričakovanja, prostor je postal skoraj premajhen, na koncu so se v dnevniku znašli vpisi 45 ekip.

Rekordno število udeležencev

Po skupinskem poziranju pa se je začelo zares. Zaradi dvojnega programa se nismo prav nič obirali in srečelov opravili z nekoliko hitrejšim tempom. Razdelili smo 20 nagrad, med njimi dva omenjena sledljivčka, nekaj praktičnih malenkosti za vse letne čase in 5 bonov za znameniti šmarnogorski čaj, ki jih je prispevala geolovska gostilna z vrha. Glede kviza smo bili precej na trnih, potek smo dokončno dorekli šele nekaj dni pred srečanjem. Res je bilo na začetku nekaj zmede, potem pa je vse steklo še bolje, kot smo pričakovali. V prvem krogu sta sodelovali dve skupini s po 16 tekmovalci, ki smo jima zastavili vprašanje iz slovenske geolovske statistike. Skupina, ki je najbolje ocenila odgovor (ali celo odgovorila pravilno), je dobila 1 točko. V naslednji krog je napredovala skupina, ki je prva zbrala 2 točki, in se nato razdelila v skupini, ki sta spet tekmovali med seboj. Začeli smo z vprašanjem koliko ekip iz Turčije je v letu 2014 našlo zaklad v Sloveniji (odgovor je 1), nato pa skupini, ki je zaostajala za točko, ponudili možnost, da si sama izbere vprašanje iz treh kategorij (v prvem krogu so bile to Zemeljski zakladi, Skrivalnice in Gamsek). Napetost je rasla iz kroga v krog. Posebej dramatično je bilo v četrtfinalu, v katerem sta se odgovora na odločilno tretje vprašanje (kakšen delež vseh slovenskih zakladov je našla manj aktivna slovenska geolovska ekipa z za nekatere neznanim, za druge pa nostalgičnim vzdevkom) razlikovala le za 0,1 %. V polfinale in boj za štiri sledljivčke je napredovala srečnejša skupina, v kateri so bili predstavniki (oziroma večinoma predstavnice) ekip Emahana, Darklugia, Pošastki in Zoya83. V polfinalu sta predstavnika ekip Emahana in Darklugia izrabila svoje bogate izkušnje, v finalu pa je bila nekoliko spretnejša in srečnejša najstarejša članica ekipe Emahana in si poleg HQ geokovanca prislužila še naziv magistre geolovskih znanosti.

Zmagovalka kviza in novopečena magistra geolovskih znanosti

Razšli smo se nekaj pred 13. uro. Nekateri so šmarnogorski dan zaključili z obiskom drugih zakladov v bližnji okolici, utrujeni organizatorji pa smo se z nekaj gosti zbrali na tradicionalnem kosilu z ocvrtim piščancem v tacenski gostilni Košir. Bili smo si edini: srečanje je bilo popoln uspeh (iz vpisov zadovoljnih udeležencev je očitno, da nismo edini tega mnenja). Spraševali smo se, do kdaj bomo še imeli tako srečo z vremenom, in ugotavljali, da bomo sčasoma postali žrtve lastnega uspeha. Prihodnje leto bo uspeh že to, če bodo udeleženci rekli, da je bilo skoraj tako dobro kot letos. Ali pač? Ideje za Šmarno goro 2016 že nastajajo…