Pri Mariborčanih

Ne vem, katero po vrsti je bilo aprilsko Srečanje MB geolovcev, vem pa, da sem se spogledoval še z vsakim doslej, pa se mi nikoli ni izšlo z udeležbo. Tokrat pa sem moči združil z Vanetom iz kompaskov in Bojanom, ki ga poznamo pod vzdevkom bojank, in uspeh ni izostal. Preden smo prišli na kraj dogodka, pa je bilo treba preživeti še prijetno popoldne, v katerem smo sicer našli nekaj manj zakladov od načrtovanih, geolovskih doživetij v presežnikih pa ni manjkalo.

V ruševinah starega gradu, ki jih boste morali najti sami…

Prvi postanek je bil nekaj čez poldne pri dvorcu v Zgornji Polskavi, kjer sva imela z Bojanom neporavnane račune. Izkazalo se je, da je zaklad, ki je kar dobro skrit, znan tudi vaškim otrokom. Najdba nas ni presenetila, zato pa smo bili toliko bolj presenečeni nad zakladom v vasi Kočno. Na izhodiščni točki, kjer smo se spraševali, ali stojimo pred vrtcem, gostilno ali obojim, nismo niti zaslutili, da nas dober kilometer naprej po cesti na obronkih Pohorja čaka lična vasica z etnografskim muzejem na prostem. Večstopenjski zaklad stare šole, kakršnih danes skoraj ne delajo več, nas je popeljal mimo nekaj eksponatov, na razgledno točko in na koncu še na povsem presenetljivo končno lokacijo, ki je še 100 m stran nismo niti zaslutili.

Nasad zimzelena pod Framskim gradom

Podobno navdušeni smo bili tudi nad končno lokacijo zaklada Fram. Časa reševanja uganke in iskanja sta bila v obratnem sorazmerju in ker je bojank uganko rešil skoraj v trenutku, smo iskali skoraj neskončno dolgo. Včasih mati narava poskrbi, da je skrivališče še prav posebej  dobro zakrito. Tako dobro, da ga niso razkrili niti trije klici v sili in je bila na koncu najdba kombinacija naključja in obupa. Časa nam je ostalo samo še za en dolg klasičen večstopenjski zaklad Jesenca, potem pa smo morali GPS naprave usmeriti proti Malečniku. Z dnevnim izplenom 7 najdenih od 6 iskanih zakladov pa nikakor nismo mogli biti nezadovoljni.

Maroborčani z gosti se že zbirajo…

Pri Črnem baronu je bilo takoj jasno, da smo na pravem mestu, saj so znani obrazi že čakali pred lokalom. Mi trije smo med začetnim klepetom komaj čakali, da se premaknemo v notranjost, kamor sta nas gnali žeja in lakota po popoldanskem intenzivnem geolovu. Nepoznavalci protokola srečanja smo pice in osvežilno pijačo naročili takoj, ko se je pojavil prvi natakar, in se med težko pričakovanim obrokom malo čudili, da se drugi tako držijo nazaj. Kasneje, ko so razdelili krožnike vsem, razen nam, je postalo jasno, da je srečanje tudi glede tega bolj organizirano, kot smo domnevali.

Srečanje je na vrhuncu…

Nerodnosti nam organizatorji niso preveč zamerili, saj vedo, da besede lažje tečejo, če je človek sit in primerno napojen. In besed je teklo veliko. Toliko, da sem na svoji strani mize kar malo spregledal, da je bilo srečanje zelo dobro obiskano in da je še kar veliko geolovskih vzdevkov čakalo, da jih povežem z obrazi. Med njimi sem, tudi zaradi nepoznavanja lokalne scene, spregledal celo starega znanca iz prvih študentskih dni. Bom skušal zamujeno popraviti ob prvi naslednji priložnosti.

Pi geokovanec končno v pravih rokah…

Srečanje je bilo tudi priložnost, da zmagovalki Vseslovenskega geolovskega tekmovanja v poznavanju števila Pi Maruši iz ekipe 5r predamo zasluženo nagrado, Pi geokovanec v obliki pite. Zaradi logističnih zadržkov, nenazadnje je bilo treba dogodke ob Dnevu števila Pi pripraviti v zelo kratkem času, ga na srečanju v Škofji Loki še nismo imeli.

Naša udeležba na srečanju se je zaključila po pričakovanju: v spraševanju, zakaj za vraga nismo prišli že kdaj prej. Druženje z izmenjavo geolovskih dogodivščin in zobanjem ocvirkov z geolovske scene je ena od stvari, ki daje stikanju za skritimi škatlicami dodatno razsežnost. In gostoljubni mariborski geolovci so poskrbeli, da smo imeli za raziskovanje te razsežnosti dovolj prostora in časa. Tudi čvek ob pivu je prijeten in koristen. Zase že lahko rečem, da naslednjič spet pridem. Že zato, da bom lahko spoznal še drugi konec dolgega omizja…