Danijelove dogodivščine (30. del)

Ravno sem bil na računalniku, ko mi zapiska sporočilo o novem zakladu. Aha, še en GG zaklad. Pa ga le pogledam in si mislim: »Pa, to bo šlo celo tumpastemu za vprašajčke, kot sem jaz.« In se lotim uganke. Iskal sem in reševal, pa sem nekaj časa mozgal, in ko se mi je zdelo, da imam rešitev, vtipkam koordinate in grem na pot. Povabim še Ljubljanskega pirata, če gre zraven, toda ni mogel. Me je pa opozoril, da sem narobe preštel. Hm, očitno sem preveč tumapst celo za tako enostavno nalogo 😀 Potem ko sem popravil koordinate, sem se počasi vozil v smeri zaklada in razmišljal, ali bom tam koga srečal.

Ko zaklad v zimskih mesecih primrzne

Ko sem prišel do mikrolokacije, sem na hitro pogledal okrog in takoj zagledal potencialno mesto zaklada. Tu se je pa pojavil problem. Zaklad je postavljen tako, da je v ležišče okoli njega tekla voda in primrznila tako vejo, ki je prekrivala zaklad, kot tudi sam zaklad. Pa, če sem tumpast za vprašajčke, sem pa trmast in iznajdljiv na licu mesta. In tako sem uporabil svoje McGyverske spretnosti. Najprej sem iskal, s čim bi stolkel vejo, da bi led popustil. Poskusil sem z manjšo leseno palčko, pa ni šlo. Pa sem poskusil z večjo, pa spet ni šlo. Pa sem začel iskati kak kamen, in je bilo treba kar naredit krog, da sem našel nekaj kamnu podobnega. Potem sem tolkel po lesu, dokler led ni popustil in sem lahko vejo odstranil. Ampak seveda, petling je bil tudi primrznjen. Niti moja moč ni mogla nič proti zamrznjenem zamašku.

Človek se pri geolovu kdaj tudi umaže

Pa sem začel razmišljati, kaj bi naredil. Najprej sem slikal položaj, potem sem dobil par prebliskov, kaj bi lahko naredil, in se na koncu odločil, da grem do najbližje hiše in poprosim za vrelo vodo. Odpeljal sem se nazaj v naselje, pri eni od hiš parkiral in pozvonil, vrata so se odprla in ven je prišla gospa. Pogled je bil seveda najprej sumljiv. Pa sem rekel: »Se opravičujem, ker motim, ampak prosil bi, če bi mi lahko dali malo vrele vode. Igram eno orientacijsko igro in je točka žal zamrznjena v drevesu.« Čim  sem to omenil, se je gospa spremenila v zelo ustrežljivo in rekla, da ni problem, vprašala v kaj naj mi vodo nalije in koliko jo rabim. Pa se dogovoriva za kak liter v plastenki. Gospa je šla notri, jaz sem počakal pri avtu, in kmalu se je vrnila z vročo vodo v plastenki od mehčalca. Gospe sem se lepo zahvalil in ko sem jo vprašal, če se v primeru, da bi potreboval še, lahko vrnem, mi je odvrnila: »Seveda, vi kar pridite.«

Pripomočki

Vrnil sem se nazaj do točke in začel polivati vrelo vodo po petlingu. Nekaj se je že začelo dogajat, vendar kljub vsej iztočeni vodi nisem mogel dobit zaklada iz ležišča. Se je pa zrahljal zamašek. S svojimi premraženimi velikimi prsti pa ga še vedno nisem mogel odviti.  Jezen sem zakorakal malce stran in si prinesel velik hlod, ga naslonil na drevo in stopil nanj, da sem imel boljši pregled nad zakladom. Še sem se trudil odpreti zaklad s švicarskim nožem, pa s palčkami, pa ni šlo. Potem sem se pa spomnil, da imam ključe od avta na obesku za okrog vratu. Vzel sem ključe, znova stopil na hlod in se dvignil do skrivališča, ovil trak okrog zamaška, zategnil, povlekel en konec in tako mi ga je uspelo odviti. Potem sem samo še s švicarjem vzel ven logbook, stopil dol in se poštempljal. Izmučen in premražen sem vrnil logbook, ga zaprl, pospravil in pometal vse svoje pripomočke po gozdu (sem si mislil: »Kar mučite se, jaz sem se tudi.«), se usedel v avto, vrnil nazaj v Črnuče in šel pod vroč tuš. Samo naj mi kdo reče, da FTF ni veljaven, če si upa.

Končno vpis v logbook