Z otroki po zaklad: Prva tekma

Preko tabornikov smo se pred tremi leti prvič srečali z geolovom in spoznali tudi z fotoorientacijo. Večkrat smo se poskušali udeležiti Urbanacije, vendar nam zaradi pozne ure in nizkih temperatur nikoli ni uspelo priti na štart. Tokrat smo pa ponovno prek taborniških znanstev dobili povabilo za udeležbo na sobotno orientacijsko tekmovanje. Po uspešnem zmrzovanju Na Poljsko smo se odpeljali do rakovniške cerkve, kjer naj bi opravili začetne formalnosti.

Čudovit dan nad rakovniško cerkvijo in idealne tekmovalne razmere.

Pred leti smo sicer enkrat imeli en ”šnelkurs”, ko so nam kolegi priredili krajšo progo po Mostecu. Uspešno smo se tudi spopadli z večstopenjskim zakladom Orienteering / Orientacijski tek – GEOCACHING na Golovcu, vendar na pravem tekmovanju nismo bili še nikoli. Večina znanja je izpuhtela in tako smo v času pred štartom dobili osnovna pojasnila o znakih, opremi in poteku same tekme. Tokratno 12. tekmovanje Zimske lige sta za OK Tivoli organizirala acerin in bcerin tudi na trasi prej omenjenega multija. Kot zelenci smo se prijavili v najlažjo C kategorijo in upali na najboljši možen razplet. Naša proga je merila 1,7 km zračne razdalje, ker pa ne upošteva poti in preprek, je treba prišteti še kak dodaten meter ali dva.

Za razliko od geolova, se pri orientacijskem teku dovoljuje le kompas in zemljevid, ki ga prejmemo ob štartu. V zadnjem času pa je od tehnologije na voljo čip, ki ga nosimo na prstu in služi beleženju vmesnih točk. Še nedolgo nazaj pa so za to uporabljali priložnostne kartončke, ki so jih morali tekmovalci ob prehodu preluknjati. Tudi bolj špartansko so opremljeni pri dirkanju čez drn in strn, saj jim je dragocena vsaka sekunda. Ko je štartna ura napovedala naš odhod, smo zgrabili ustrezni zemljevid z vrisanimi sedmimi točkami in se poskusili pravilno postaviti v prostoru. Pot je kazala ob ribnikih navzgor in urno smo se podali v breg. Pri najlažji kategoriji se upošteva neizkušenost in mladost tekmovalcev, zato je proga večinoma speljana po obstoječih poteh. Pri kategorijah A in B pa tega privilegija ni in med potjo smo srečevali tekmovalce, ki so švigali mimo nas.

Do polovice poti nam je uspelo priti brez težav, po četrti točki pa smo se napačno odločili in ubrali nepravo pot. To nas je pripeljalo do končne sedme točke, a ker se ne sme preskakovati vrstnega reda točk, smo morali lepo nazaj. Kaj kmalu smo prisopihali do šeste točke, tu pa nas je že čakal Aleš v vlogi fotografa. Ker smo bili, kot ekipa, dokaj počasni, se je Torchic2 ponudil, da skoči do zgrešene točke. Sončen dan je bil čudovit za predajanje v naravi in tako smo z radostjo opazovali prišleke. Vseh starosti in oblik, stari in mladi, skupinsko in posamič. Nekaterim se je mudilo, drugi so se obenem tudi nastavljali sončnim žarkom. Minute so tekle, a našega rešitelja od nikoder. Po dobre četrt ure čakanja je pridirjal in obelodanil, da mu je uspelo najti zgrešeno peto točko. Tako smo spet skupaj obiskali že videni točki in hitro opravili vse potrebno.

Ciljna točka se je nahajala pod jaso, nedaleč stran od zaklada soseska – neighborhood in tako nas je čakal le še sprehod do cerkve, kjer so tekmovalci oblegali informacijski pult. Za nagrado smo se odžejali s čajem in otroci so z napolitankami blažili izgubo kalorij. Tehnologija dela čudeže in tako smo izvedeli, da smo z malo manj kot uro časa zasedli 20. mesto. Pozdravili smo nekaj znanih obrazov, med drugim tudi postavljalca orientacijskega multija in skušali dobiti informacije o nadaljnih tekmah. Navdušeni nad celotim vtisom in sproščenostjo vseh, smo sklenili, da se moramo čimprej udeležiti še kakšnega podobnega dogodka. Dejavnost je v začetni fazi dostopna prav vsem, saj potrebujemo le dober kompas. Torej, vabljeni konec meseca v Ajdovščino na ulični tek.