Zasačen v Luksemburgu
Najstarejše nemško mesto Trier, kjer smo preživeli nekaj dni na vrhuncu lanskega vročinskega vala, je zelo pripravno izhodišče za obisk Luksemburga. Obisk te države je bil še posebej vabljiv, ko smo se na begu pred vročino popoldan zatekli najprej k slapovom na rečici Irrel, nato pa še v dno Hudičeve soteske (hvala za namig, Larsus Cisalpinus). Echternach, najstarejše luksemburško mesto, je le lučaj od teh dveh EarthCache zakladov. Odločili smo se za povratek po ovinku in postanek za hladno pijačo, poceni gorivo in kak zaklad, seveda.
Izkazalo se je, da v Echternachu ni nobenega preprostega tradicionalnega zaklada, zato je bila najboljša najdba vrček ledeno mrzlega piva Diekirch na mestnem trgu. Nisem se sprijaznil z mislijo, da bi ta dan zapustil Luksemburg brez spominka, zato sem si na GPS napravi z zemljevida izbral zaklad ob poti, ki je bil videti kot hitro »parkiraj in zgrabi« opravilo. Njegovo ime BIRD_WATCHING je nakazovalo, kje iskati, zato sem se, ko smo se ustavili ob cesti, pognal naravnost proti opazovalni ploščadi ne da bi pogledal na GPS. Saj, kje drugje pa bi sploh lahko bil?
Zaklada ni bilo pri ploščadi. A sem na GPS pogledal šele, ko sem temeljito pregledal konstrukcijo in nekajkrat zdrsnil po brežini. Moje početje je padlo v oči mimoidočemu bunkeljnu s psom. S kotičkom očesa sem opazil, da si je tudi skrbno ogledal naš avto z »eksotično« registracijo. Nekaj časa sem se pretvarjal, da berem informacijsko tablo, in lov nadaljeval, ko je bunkelj izginil za drevesi v smeri proti bližnji vasi. Zaklad sem po nekaj iskanja našel. Z magnetom je bil pritrjen na steber ograje pašnika prav v vogalu, kjer se je senci gnetlo vsaj 10 krav. Končno! A še preden sem se uspel vpisati, sem zagledal bunkeljna s psom, ki se mi je približeval s hitrim korakom. Najbrž me je videl, kako stikam okoli goveda. Nisem imel posebne želje za soočenje in pojasnjevanje, pa tudi ne možnosti, da bi zaklad neopaženo skril nazaj. V trenutku sem se odločil za rešitev, ki se mi je zdela razumna: umaknil sem se za drevesa, hitro podpisal dnevnik in zaklad skril na odbojno ograjo ob cesti, še preden me je zasledovalec znova zagledal. Hitro smo se odpeljali. Da bi se vrnili, si nisem upal niti predlagati. Tako sem zabeležil najdbo v spletni dnevnik, šifrirano opisal novo in staro skrivališče in prosil naslednjega najditelja, naj vrne vsebnik na pravo mesto.
Kaj sem se naučil? Predvsem to, da oportunistični geolov ni kakovosten geolov. Namesto hitrih zaključkov, s katerimi sem skušal skrajšati čas najdbe, bi si moral ogledati položaj zaklada na GPS zemljevidu, na kraju samem pa s hitrim pregledom določiti področje, kamor bi usmeril iskanje. Na ta način bi bil čas zadrževanja na lokaciji krajši in srečanje z bunkeljni manj verjetno. Ko sem vedel, da so me opazili, bi moral biti bolj pozoren na dogajanje okoli sebe, ne le v naglici slepo navaliti na skrivališče. In nenazadnje, je bilo sploh treba najti ta zaklad? Edini namen obiska je bil dodati novo državo v statistiko najdb. Bi lahko počakal še en dan? Je bilo vredno ogrožati zaklad in morda celo pokvariti doživetje drugim geolovcem zaradi statistike? V njej bi se luksemburški spominek tako ali tako pojavil naslednji dan. Kakovost v geolovu se ne konča pri postavljanju zaklada.
V naslednjih dneh smo Luksemburg obiskali še dvakrat. Najprej zaradi udeležbe na mega-dogodku v Dudelangenu, ki ga je odplaknil vročinski val. Pri 39 °C ob 18h kljub še načrtovanemu programu na prizorišču ni bilo več skoraj nikogar. Le podpisali smo se in odšli na sprehod v Luxembourg City. Dan kasneje smo se ustavili še pri TB hotelu na letališču in na poti iz Trierja v Francijo čez Belgijo našli zaklade v štirih džavah v enem dnevu.
Kaj pa nesrečni zaklad? Nekaj dni kasneje sta ga našla nemška geolovca, a nista prijavila ničesar sumljivega. Dobrih 14 dni po incidentu pa ga je našel geolovec domačin in ga ponovno skril v izvirno skrivališče. Konec dober vse povrne, bi rekel slavni Viljem. Pa tudi naučil sem se nekaj.