Danijelove dogodivščine (36. del)

Odločil sem se, da kvalitetno izkoristim kolektivni dopust, in tako sem šel obdelat tole SPP pot. Na poti se mi je pridružila še stara prijateljica Mariborčanka iz skavtskih časov. Vzela sva si 4 dni časa.

Ampak Danijel ne bi bil Danijel, če ne bi bil Danijel. In težava se je začela že takoj na začetku. Štartala sva zgodaj, da bi se malce izognila vročini. No, ko sva našla zaklad A quiet place to relax, se je na poti do zaklada SPP-Radvanje-02 že zgodila nezgoda: namreč moj žep v pohodnih hlačah je bil raztrgan in moj mobitel je padel skozi hlače ven, brez da bi jaz to opazil. Ko sem par metrov pred tem zakladom hotel izvleč iz žepa mobitel, sem ugotovil, da ga nimam. Najprej sem pomislil, da sem ga pri prejšnjem zakladu pozabil na okenski polici. No, pa se razpakirava s kolegico v bližnji oštariji, in jaz se odpravim peš nazaj po telefon, med tem ko je ona spila svojo jutranjo kavo.

Ko sem prišel do mesta zaklada, seveda telefona ni bilo tam. Vprašal sem še v oštariji zraven, če ga je kdo prinesel, in tam tudi niso nič vedeli o mojem mobitelu. Poklapan se vrnem v tisto oštarijo, kjer me je čakala kolegica. Ko se srečava, mi je takoj rekla, da je nekdo našel moj telefon, jo klical in povedal, da se nahaja v nekem drugem baru.

Ker je kolegica bolj zgovorna, korajžna in ji ni tako hitro nerodno, kot meni, se je gladko malo takoj obrnila proti skupini možakarjev in vprašala, če bi jo lahko kdo zapeljal do tega bara, da bi prevzela moj mobitel. Seveda se je hitro javil en možakar. Pa sta šla in se kmalu vrnila z mojim mobitelom. Kamen se mi je odvalil od srca. Kljub vsemu imam srečo večjo kot pamet. Možakarju sem častil pijačo, midva pa sva štartala naprej – s konkretno zamudo. Ampak to je bil šele začetek.

Zagrizla sva počasi v klanec, vročina se je začela in seveda je švic začel teči na polno. Nekaj zakladov sva izpustila, ko jih nisva našla, večino sva našla takoj, in ko sva prišla do zaklada SPP-Radvanje-12, se je spet zgodilo nekaj. Namreč moja prijateljica se je, ko je vedela, da bo 4 dni na Pohorju, dogovorila s sestro, da ona vzame njen avto. Preden sva startala, je šla skrit ključe nekam, kjer se je s sestro dogovorila, da jih prevzame.

No, pa jo po tem zakladu sestra kliče, da jo vpraša, kje je avto in kje so ključi. Pa jo usmerja, kje naj bi bil avto. Sestra ji reče, da avta ni tam. Moja kolegica se je kar sesedla. Vse je kazalo na to, da je avto ukraden. Kolegica je usmerjala svojo sestro: »Blizu vrat od vhoda, tam kot ponavadi…« Vse zaman, avta ni bilo tam. No, sem že videl scenarij: greva nazaj, na policijo in tako dalje. Kolegica je še kar nadaljevala: »Dobro poglej, tam zraven, kot ponavadi… Čakaj, kje se ti nahajaš? POD POHORJEM!!! NEEEE, AVTO TE ČAKA PRI MENI DOMA!« Ok, ni tako kričala, kot je za prebrat, ampak je bilo malce bolj z napetim tonom, mešanim z olajšanjem. Namreč s sestro sta se narobe razumele, in je sestra prišla iskat kolegičin avto pod Pohorje, namesto k njej domov. Da sta to ugotovile, je pač malce…trajalo. Tako je morala njena sestra še do njenega doma z rolarji, kjer je avto na srečo bil še vedno na mestu, skupaj s ključi.

No, za olajšanje moškim: očitno nimamo samo moški težavo z žensko komunikacijo, ampak imajo tudi ženske med sabo iste težave. 😀 Pot se je potem na srečo nadaljevala brez težav. Vmes sva srečala še ekipo boniur, in ko smo se predstavili, smo se prav smejali, kako se dva Notranjca srečata na Štajerskem.Prišla sva do Bellevuea, kjer sva naročila pijačo. Ko sva se odžejala in vstala, da bi šla naprej, sem videl, da je stol čisto moker od mojega švica. Tako sva rajši s kolegico hitro odšla, da naju natakar ne bi kaj nakuril.

Prvo noč sva prespala v Ruški koči, kjer sva se tudi najedla, odžejala in (predvsem jaz) tudi razkužila z štamprlem žganja. A zakaj sem si moral predvsem jaz razkuževat želodec po obroku? Dobro, bom razložil.

Moja prijateljica je srce in dobričina od človeka, ampak midva imava malce zanimivo … zgodovino. Namreč prvič, ko sem prišel k njej (to je bilo še v najinih skavtskih časih), sva šla jest v eno restavracijo po njenem izboru. Drug dan in cel naslednji teden sem moral vzet bolniško, ker sem bruhal in imel drisko, da nisem vedel, kaj imam v školjki: glavo ali rit. Dobro, se zgodi, a ne? No, pa sem šel drugič, ko sem šel sam na geocaching v Maribor, in seveda jo pokličem, če greva na pijačo. Pa je ravno takrat ona organizirala en piknik, in me povabi. Seveda, kdo bi temu rekel ne. Pridem, pojem, malce se odžejamo, še košarko smo igrali in … naslednji dan in naslednji teden sem moral vzet bolniško, ker sem spet bruhal in imel drisko. No, takrat sem že začel malce zezat svojo prijateljico, če mi je kaj zamerila, da me poskuša zastrupit. Da ne bo pomote: verjamem, da ni bila ona kriva, mi je bilo pa jasno, da jaz Štajerske hrane nekako ne prebavljam najbolje.

Pa pride tretjič, ko sem spet šel geocachat v Maribor, in sem jo prosil, če lahko prespim pri njej. Seveda je dovolila. S hrano sem bil tokrat zelo previden. Pa mi pripravi kavč, ga raztegne, da posteljnino in greva spat: ona v svojo sobo, jaz pa na kavč v dnevno. Zjutraj sem se zbudil … s preklano nogo med mezincem in prstancem, in cel kot kavča, kjer je bila tale noga, je bil umazan od moje krvi. Šivat ravno ni bilo treba, saj je bila rana dovolj majhna, da se je zacelila tekom noči. Ampak ja, človek se tretjič pa resno zamisli. Ko sem potem prišel četrtič k njej, je bilo vse v redu. Priznam pa, da sem bil malce … prestrašen. Ampak od takrat dalje je bilo vse v redu. 😀

Zato sem rajši vsak obrok, ki sem ga zaužil na Mariborskem koncu, razkužil z nečem močnim.

Naslednji dan sva imela v planu prespat kar zunaj, ampak je žal vreme pokazalo, da to ne bo mogoče, saj so bile napovedane nevihte. Tako sem poklical v Kočo na Klopnem vrhu, če bi bilo možno, da bi sprejeli dva planinca, ker so napovedane nevihte. Rekli so, da so iz nedelje na ponedeljek običajno zaprti, ampak da naju vseeno sprejmejo: pod pogojem, da odideva do osme ure zjutraj. Seveda sva to rade volje sprejela. Ker so bile padavine napovedane šele po 21:00 uri, sva šla korajžno naprej. Nekje do gozda Šumik je šlo brez problema, čeprav je zaradi megle izgledalo, kot da hodiva v območju somraka. Ko pa sem okrog 17:00 našel zaklad SPP-P-D02 (kolegica je šla malce naprej), je v tistem trenutku zelo blizu udarila strela, da sem se konkretno ustrašil. Bilo mi je jasno, da je nevihta blizu. Izklopil sem telefon, da me strela slučajno ne bi udarila, in potem sva pustila ostale zaklade in poskusila pobegnit nevihti. Žal neuspešno. Po približno 10-ih minutah naju nevihta ujame, in v spremstvu bliska, groma in dežja sva hodila naprej proti koči. Vmes je dež nehal, ampak ko sva prišla pa vsa mokra ven iz zavetja gozda, naju je še malce prepihalo. Tako da je koča bila čisti luksuz. Lastniki so bili celo tako prijazni, da so nama dali še večerjo. Pa sva se najela, odžejala, »razkužila« in zelo zgodaj šla spat.

Naslednje dni je pot tekla brez težav, na srečo. Našla sva vse zaklade, srečala vmes še Zamorčke in hrvaško ekipo Frados, malce še raziskovala, in na koncu s težavo šla nazaj dol v vročo civilizacijo.