Osrednja Azija, 1. del

Geolovsko nekoliko manj pestra, a s toliko bogatejšo naravno in kulturno dediščino

Vse se je začelo zelo na hitro, saj je odločitev za potovanje padla relativno pozno. Na pot smo se odpravili konec julija prejšnje leto – najprej s kombijem do Dunaja, nato pa preko Carigrada v Dushanbe. Tako se je začelo naše potovanje po Tadžikistanu, Kirgizistanu in Uzbekistanu. Potovanje bi lahko razdelili na tri dele. V Tadžikistanu smo občudovali mogočne vrhove, deroče reke in doline, ki so jih te reke izdolble. V Kirgizistanu smo bili kratek čas. Tu so se mešali visoki vrhovi, planotast svet in mesto Oš. V zadnjem delu – v Uzbekistanu – pa smo spoznavali bogato dediščino mest.

Glede geolovskih dogodivščin pa je tu nekaj manj možnosti. Vsega skupaj je trenutno 62 zakladov, vsi med njimi niti niso aktivni, marsikateri izmed aktivnih pa na končni lokaciji že nekaj časa ne skriva več vsebnika. Še največje možnosti so pri zemeljskih zakladih, čeprav je tudi tam velikokrat napis, s katerega bi moral dobiti podatke, poškodovan ali uničen. Kakor koli že, to je del sveta, ki ga je vsekakor vredno obiskati in v katerem se skriva toliko zgodovine, ki je nam z evropocentrično usmerjenim znanjem velikokrat manj znana.

Raziskovanje Tadžikistana smo začeli v Dushanbeju. Dushanbe je bil pred sovjetskim obdobjem velika vas. Ime pomeni “ponedeljek” in se nanaša na dan, ko je bil tu v preteklosti tržni dan. Po letu 1929 se začne hiter razvoj mesta. Postane središče proizvodnje bombaža in svile, kar povzroči množične selitve na to območje. V času pod Sovjetsko zvezo je bil v letih med 1929 in 1961 poimenovan Stalinabad. Danes je najpomembnejše mesto v državi in šteje okoli 800.000 prebivalcev.

Trenutno so v mestu trije aktivni zakladi, en je začasno onemogočen. O dogajanju z zakladi v Tadžikistanu delno priča zgodba zaklada Rudaki Park, ki je bil objavljen januarja letos. Postavil ga je geolovec iz Severne Karoline, prvo najdbo pa sta naredila geolovca, ki sta nadomestila izgubljeno škatlico.

Ko se odpraviš iz glavnega mesta – ni pomembno v katero smer – se pravzaprav “pravi” Tadžikistan šele začenja. Mi smo potovali z najetimi terenci, ki omogočajo, da vidiš več. Javnega prevoza skoraj ni, v odročnejših krajih so redne linije ukinili. Potovati pa se da tudi z avtoštopom – kot potuje zelo veliko domačinov. Poleg avtomobilov smo imeli tudi voznike, zato se nam ni bilo treba bati nevajenosti cestne signalizacije (edina oznaka za delo na cesti so bili kamni okoli dela ceste, ki je bil zaprt).

V prvem delu se nam sicer še niso pridružili vsi vozniki, ki smo jih imeli potem preko cele države. Jaz sem se znašel v mini kombiju, ki je na vsaki črpalki točil 10 l goriva. Ko smo ga vprašali, zakaj ne več, se je samo nasmehnil. Manjši problem je bil v zadnjem delu poti, ko je bil strm klanec, črpalke itak ni bilo več nobene, njemu pa je vsakič, ko se je cesta postavila nekoliko bolj navkreber, crknil kombi. Zadnjih nekaj metrov smo ga morali celo potiskati. A na cilj – v idilično vasico Guytan – smo le prispeli.

Nekoliko se je bilo treba odvaditi tudi naše domače razvajenosti. Način potovanja je bil avanturistični, kar pomeni, da je treba vse svoje navade prilagoditi. Kaj drugega v teh krajih niti ni za pričakovati. Seveda je mogoče iti v drage hotele v nekaterih mestih, ampak potem zamudiš pristno okolje in stik z domačini. Brez tega pa navadno nimaš nič drugega od kljukice, da si nekje bil. Tudi mi po nekaj tednih ne moremo reči, da poznamo državo in razmere, v katerih prebivajo domačini, lahko pa rečem, da smo bogatejši za številne izkušnje. Ena izmed teh je sigurno oskrba z vodo po domovih. Vodovoda v hišah ni. Vso vodo so morali prinesti – navadno to delajo ženske. Tako je bilo tudi umivanje improvizirano.

Opisovati pokrajino, po kateri smo se peljali, je skoraj nesmiselno. Raje priložim nekaj fotografij za lažjo predstavo.

Na cesti proti Alaudinskem jezeru (fotografija je bila posneta naslednji dan, ko smo se vračali) smo imeli precej močno deževje. V drugih delih države so se sprožili številni plazovi, ki so zaprli skoraj vse večje prometne povezave. Naši vozniki so bili zaradi slabe ceste, preko katere so praktično na vsakem ovinku drli hudourniki, precej na trnih. Dodatna ovira je bila, da smo se v gorski center, ki je bil višje od naše Kredarice, vozili ob 11. uri ponoči. Dež, tema in nemogoča cesta je bila res dobitna kombinacija. Voznik je ves čas ponavljal samo: “Plohaja doroga (p.p. slaba cesta).” Je bil pa naslednji dan zato toliko lepši.

Po precej lepši cesti smo se vrnili v Dushanbe. Pot severozahodno od Dushanbeja se je zaključila. Čakal nas je še preostanek države. Mahnili smo jo proti jugovzhodu in nato proti severu. A to naj ostane za naslednji del prispevka.

Aja, še kakšno o naših poslih v tem delu države bi bilo dobro reči. V bližini sta bila dva zaklada, ki pa sta bila zame previsoko. Tako prvih nekaj dni ni bilo možnosti geolova. Poleg problema z obstojem zakladov, ki sem ga že omenil, je problem tudi v tem, da jih je kar precej postavljenih precej visoko v gorah. Nenazadnje večina ljudi sem pride zaradi trekingov.