Francoski dnevnik (I. del)
Letos smo se s počitnicami obirali. Še ob koncu šole sem na vprašanja, kam gremo na dopust, odgovarjal z nimam pojma. Seveda je frankofilsko dušo ves čas vleklo proti zahodu, še toliko bolj, ker smo se lani odpravili v čisto druge kraje. Potem je nenadoma prišlo do družinskega konsenza, ki je sovpadel s pojavom ponudbe, kakršne ni mogoče zavrniti. Teden dni na robu močvirske pokrajine Camargue v delti reke Rhone. Kraji, ki jih dobro poznamo. Lenobne počitnice torej. Pa ne za geonorca. V štirih letih od zadnjega obiska se je število zakladov podeseterilo.
7. julij
Odhod od doma. Dvakrat preverim, ali imam s sabo vse geolovske potrebščine. Imam. Le nove serije Lego figuric mi ni uspelo pripraviti. Italijo geolovsko preskočimo, po osmih urah vožnje smo v poznanem hotelu v vasici Bernin pred Grenoblom. Tako poznanem, da v bližnji okolici ni več nenajdene škatlice. Ko se nekoliko shladi, odkolesarim do TB hotela ob reki Isère in odložim večji sledljivček, ki ni ugajal nobenemu udeležencu Velikega geolovskega piknika. Nagledam si možne jutranje geolovske cilje in za lahko noč rešim eno od bližnjih matematičnih ugank.
8. julij
Spim predolgo za ambicioznejši geolov, zato samo potrdim pravilnost rešitve prejšnjega večera z najdbo, poiščem najbližjo pekarno in nakupim nekaj za na pot. Glavni geolovski cilj dneva je Geolovska olimpijada, mega-dogodek v kraju Lapalud, le nekaj kilometrov od izhoda z avtoceste. Avtoceste, ki je drugo julijsko soboto v smeri proti jugu že sredi dopoldneva komaj prevozna. Pametni bizon svetuje, naj udarimo bližnjico po državnih cestah. Poslušamo ga in se avtocesti znova priključimo precej južneje. Promet teče počasi, pa mi kljub temu ne uspe zabeležiti kode s sledilne nalepke na geomobilu, ki ga prehitimo. Mega-dogodek je blizu. V gneči pustimo večino časa, ki sem si ga za obisk dogodka izpogajal pri ostalih družinskih članih. Parkiramo tik pred vhodom v kamp ob bajerju, kjer je glavno dogajanje. Na hitro poslikam nekaj sledljivih nalepk na bližnjih avtomobilih, prevzamem vstopnico in poslikam sledljive majice prijaznih prostovoljk na recepciji.
Morda mi uspe srečati Erin oziroma Oceansazul, ki na dogodku zastopa Geocaching HQ. Odkar je Alex odšla preučevat netopirje v Malavi, je Erin prevzela vodenje filmskega festivala GIFF. Kakšna sreča, prihaja mi naproti! Hi, you’re the girl I want to meet. Can I steal a minute of your time? Ko se predstavim, čas ni več problem. Poznava se iz dopisovanja v zvezi z GIFF in prevodom geolovskega spletišča. Načrt, da bi ji predstavil naš festival v Koloseju, klavrno pogori, ker že vse ve. Veš, jaz sem zdaj prevzela GIFF, mi pove kar takoj. Vi se tako potrudite z izvedbo, nad vašimi fotkami iz kino dvorane smo vsi navdušeni. Greš z nami po lab zaklade? Žal, mudi se nam, prišel sem samo pogledat. Med potjo do izhoda še malo klepetava, nekaj mimoidočih poslika kodo z moje SGK majice. Petnajstminutne udeležbe je konec. Čez uro in pol smo v mestecu Vauvert. Ko se vselimo in shladimo v bazenu, je treba poiskati najbližji zaklad. Saj je samo 80 m od hiše. Pa pod večer še enega. Škržati kar ne utihnejo. Živele počitnice!
9. julij
Pravi geonorec je pokonci, še preden sonce posije na močvirske ravnice. Nekaj čez šesto sem že na kolesu. Usmerim se proti jugu po kolesarski stezi ob kanalu, ob kateri, začuda, (še) ni nobenega zaklada. Do vasi Gallician je samo vrtenje pedalov, potem pa se priključim kolesarski stezi – tukaj jim pravijo voie verte – ob kanalu Rhone-Sete in se lotim serije desetih zakladov, ki pripelje do znamenitega srednjeveškega mesta Aigues-Mortes.
Že na drugo najdbo sem kar ponosen, zvito skrito v betonski steni zapornice manjšega kanala. Pri tretjem zakladu me požrejo komarji, pri enem od naslednjih se po nepotrebnem za deset minut zaplezam po konstrukciji jeklenega mostu (hja, namig je »spodaj«, pa sem vzel dobesedno). Na pol poti se obrnem nazaj in v lahnem galopu mimo enega zdolgočasenega DNF poiščem pot čez vinograde mimo še nekaj zakladov nazaj v Vauvert. Do devetih imam na GPS napravi enajst novih smeškov, v nahrbtniku pa dve bageti, dva rogljička in eno zadevo z rozinami. Po zajtrku se vsi skupaj odpravimo na kratek obisk Aigues-Mortes (brez najdb, čeprav z nekaj polovičarskimi poskusi) in se oskrbimo z najnujnejšimi provansalskimi dobrotami na tržnici. Do konca vročega dneva si nabiramo moči po dolgem potovanju in izkoriščamo prednost počitnic v krajih, ki jih dobro poznamo: brez slabe vesti, da bi si morali ogledovati obvezne znamenitosti, se do večera prekladamo iz hiše v bazen in nazaj.
10. julij
Tokrat se ob pol sedmih usmerim proti zahodu in najprej poiščem tri zaklade v zaspani vasici Le Cailar. Roko na srce, ob tej uri so vse francoske vasice zaspane. Zato so tudi najdbe hitre. Zatakne se pri Wherigo zakladu, prvem iz zanimive serije Sprehod okoli Cailarja. Nabrati je treba vse, kar potrebuje dober pastir za zganjanje črede v ogrado. S kolesom sem prehiter za odzivnost aplikacije, zato zaidem tudi v napačna področja, na koncu pa le dobim končne koordinate. Tam pa ničesar. Izginil (tudi naslednji geolovec je bil neuspešen).
Serije se lotim v obratni smeri. Neuspeh za neuspehom. Prvo škatlo na bregu rečice Vistre sicer najdem, a kaj, ko je zaklenjena. Menda bi morala biti za uspešno najdbo dva, čeprav je koda na istem bregu kot škatla. Poskusim s številkami z bližnjega električnega droga, brez uspeha. Hudička, ki mi v eno uho šepeta, naj se lotim vrtenja številk, preslišim. To ni moj stil. Oziram se naokoli in kmalu mi je jasno. Visoko v vrhu drevesa, kamor bi morda splezal samo gamsek, je ploščica s kodo. Viseča na vrvici, napeljani na drugi breg, kjer bi mi prav prišel neobstoječi geolovski kompanjon. Tudi naslednjih nekaj škatel zahteva dvojino, potem se začnejo bolj konvencionalni tradiji. Zmanjkuje mi časa, postajam utrujen in naveličan. V takem stanju običajno ne najdem več ničesar, tudi če mi binglja pred nosom. Neuspeh pri zakladu, kjer bi moral poiskati vsiljivca, je dokončen signal, da je dovolj. Ta dan obiščemo našega priljubljenega vinarja Mas de Rey in se sprehodimo po Arlesu. Letterbox pri areni je preveč vabljiv, da bi šel kar mimo. Popoldan pa 35 stopinj in ista zgodba kot prejšnji dan.
11. julij
Jutranje nadaljevanje serije ob kanalu Rhone-Sete. Do izhodišča se usmerim kar po bližnjicah čez vinograde in mimogrede poberem še zaklad, ki sem ga pred dvema dnevoma pomotoma izpustil. Od petih preostalih ob kanalu najdem štiri. Eden se uspešno skriva tudi kasnejšim iskalcem, od enega s precej sreče najdem le vrečko z dnevnikom, zatlačeno v špranjo v deblu drevesa (kot edini najditelj v zadnjih dveh mesecih), zadnjega pa razmetanega na vse konce spet sestavim in ga vrnem v skrivališče, omenjeno v namigu. Idejo, da bi se lotil zakladov v obzidju Aigues-Mortes, opustim in na info tabli s kolesarskim zemljevidom odkrijem možno bližnjico nazaj v Vauvert. Izkaže se, da gre za kolovoz ob reki Vistre in čez 20 minut se znajdem na kraju, kjer sem prejšnji dan neuspešno iskal vsiljivca. Kar s kolesa zagledam veliko zeleno gumijasto papriko, ki visi v grmu. Le kako sem lahko to spregledal!? Do doma najdem še nekaj preprostih tradicionalnih zakladov. Proti večeru se odpeljemo do morja v Le Grau-du-Roi in na plažo Espiguette. Morje niti ni tako zelo mrzlo.
12. julij
Končno se lotim georisbe (geoart) Hero. Gre za 33 zakladov, ki jih je treba poiskati skozi zgodbo, podobno fantazijskemu romanu, s pomočjo knjižice z napotki, ki obsega 30 strani. Lahko bi jo natisnil, a se raje poslužim enega od dveh plastificiranih izvodov, ki ju je za geolovce pripravil lastnik in čakata skrita v bližini prvega tradicionalnega zaklada. Začne se dobro. Prvi tradi je hitro najden, za prvi zaklad z uganko se najprej malo zapletam z orientacijo, pa le spregledam in sem hitro na pravem mestu. Potem se zatakne. Drugi tradicionalni zaklad je večja škatlica, za katero zadnji najditelj svari, da je preveč na očeh. Njegove zle slutnje so se uresničile. Okoli manjše oljke, ki je zašla iz nasada na rob klančine ob kolovozu, je vse potacano in prekopano, zaklada pa nikjer. Za naslednjo uganko bi potreboval številko z listka v njem. Poskusim na pamet, pa ni šans. V razočaranju se odpeljem do naslednjih dveh tradijev, potem pa domov. Po ovinku mimo industrijskih solin, kjer najdem edini EarthCache zaklad na teh počitnicah. Še pred zajtrkom pišem lastniku. Še pred kosilom odpiše in pošlje manjkajočo številko. Ne zdržim do večera, ampak se, ko sonce še pošteno nažiga, odpravim čez vinograde nazaj v gozd in najdem še dva zaklada z uganko. Pripeka zmaga. Dan zaključimo na večerni tržnici v mestecu Sommieres.
- Olive s tržnice v Sommieresu
- Pa tapenade
- In še nekaj oliv
13. julij
O cilju jutranjega geolova ni dvoma: nazaj na georisbo. Na lokaciji naslednjega zaklada naj bi s čarobno piščalko priklical vilinsko pomoč. Po nekaj preganjanja gor in dol po strmini, naseljeni s trnjem in bodičevjem, jo najdem v zadnjem od potencialnih skrivališč. Dobra ideja, ampak žal mehanizem ne deluje. Škatlico poiščem na alternativen način, ki vključuje še več tesnega stika s trnjem in bodičevjem. Tudi naslednji dve terenski uganki mi vzameta precej časa, zato jutranji geolov zaključim s štirimi najdbami. Opoldan obiščemo dve najbolj ikonični provansalski turistični točki: opatijo Senanque s poljem sivke, ki je stalnica naslovnic turističnih vodičev in fotoreportaž o Provansi, in vasico Gordes. Tropi avtobusov in horde turistov. Enotno mnenje je, da nismo veliko zamudili, ker se v več kot dvajsetih letih obiskovanja teh krajev nismo še nikoli ustavili tukaj.
Georisba mi ne da miru, zato se pod večer spet odpravim na teren. Prva najdba je hitra, potem se zatakne. Treba je slediti barvnim znamenjem po gozdu, a spregledam podatek, da so nekatera lažna. Za zavajanje bunkeljnov. Nič mi ni jasno, tričetrt ure se vrtim v krogu in ne najdem nadaljevanja, potem pa le še enkrat preberem nalogo. Hura! Mrači se, komarji so v nizkem letu, treba bo zaključiti. Ustavim se pri še enem zakladu, ki mi je ravno ob poti. Pričakujem hitro najdbo, a na lokaciji zakričim od groze. Izviren pristop k preizkušanju potrpljenja. S srečno roko porabim le približno tretjino časa, ki bi ga lahko. Georisba mi je vedno bolj všeč, mi je pa vedno bolj jasno, da sem se je lotil prepozno.
14. julij
Še ena odprava v gozd nad Vauvertom po znanih stezicah do naslednjega zaklada. Začne se dobro. Zaklad, kjer sem pričakoval težave, ker nisem znal rešiti rebusa z namigom, najdem skoraj v trenutku. Tudi naslednji tradi se prikaže brez težav. Potem pa se malo zaštrikam. Krenem po stezici, za katero se zdi, da ustreza opisu iz knjižice, pa se prehitro konča. Odneham šele, ko se s kolesom na rami na drugi strani precej zaraščenega travnika zapletem v neprehodno šavje. Vrnitev na izhodišče. Eh, prava stezica je cela steza in vodi v nasprotno smer. Le kam sem gledal? Terenska uganka je rešena z nekaj sreče, končna točka je kar blizu. Modro se obrnem nazaj in se po kakih 50 m pridružim že prej opaženi stezici, ki me pripelje naravnost do škatlice. Pri naslednjem zakladu nimam te sreče, čeprav skušam ubrati podobno moder pristop. Potka se konča v bodičasti podrasti. Parkiram kolo in čez drn in strn. Izkaže se, da druge možnosti niti ni. Tavanje po gozdu zahteva svoj čas in ko se lotim D5 terenske uganke, sem že malo utrujen, lačen in žejen. A pravi geonorec ne odneha. Štejem korake po navideznem labirintu in najdem štiri od petih lokacij, ki so zabrisano prikazane v knjižici. Le s končno točko se zatakne. Nikjer nič niti približno podobnega. Za obupen zadnji poskus določim z bršljanom obraslo drevo sredi nasada robidnic. Neuspešno. Čas je za umik in celjenje ran.
Za popoldansko popravo si na računalniku projiciram točke in ugotovim, da sem na terenu zadnjo točko zgrešil za kakih 25 m. Ob povratku na lokacijo, tokrat iz druge smeri, zagledam pravo drevo že od daleč. Časa je le še za en tradi, pridelavo še nekaj opraskanin po davno zapuščeni in preraščeni potki ter eno terensko uganko. Večer zaključimo z izletom v Saintes Maries de la Mer. Malo smo razočarani, ker je mlaka, v kateri se ponavadi pasejo flamingi, očitno izparela že pred tedni. Kjer ni vode, ni ptičev. Sladoled na standardnem vogalu pa je dober kot vedno.
15. julij
Zjutraj se prav nič v slogu geonorca odločim, da sem z georisbo zaključil že prejšnji dan. V pekarno grem po ovinku mimo bonus zaklada krajše mestne serije. Končna točka se zdi smiselna, pa ne najdem ne škatlice ne zidu, v katerem naj bi se skrivala. Brezvezne napake pri prepisovanju številk ne odkrijem. Malo pred poldnevom zapustimo naš počitniški naslov zadnjega tedna in se pred stampedom na cestah, skozi katerega se prebija Žabar.Ljubljanski, potuhnemo v bližnjem Montpellierju. Na dan, ko se deli prvi piratski spominek, imam nagledana dva dogodka. Dan je prevroč, promet pa pregost, da bi pri domačih uspel z idejo o izletu do uro oddaljene plaže in se udeležil dogodka skupaj z Žabarjem, zato se točno ob 18. uri pojavim na srečanju z Marijo Skrivanič v Montpellierju.
Tudi tu je zanimivo. Spoznam lastnika svojega prvega FTF zaklada, pa lastnike prej omenjene georisbe in še nekaj drugih iz geolova v teh krajih dobro znanih geolovskih vzdevkov. Videti je, da sem edini tujec. V francoščini se naklepetam kot že dolgo ne. Ostanem skoraj do konca, potem pa dirka nazaj v hotel. Obljubo, da se vrnem do 19. ure, zgrešim za samo pet minut. Dan zaključimo na sprehodu po mestu. Sicer pridobim koordinate dveh Wherigo zakladov I love Montpellier, a so končne točke daleč s poti. Drugič.