Danijelove dogodivščine (enaindvajseti del)

Ker sem zmagal na slovenskih kvalifikacijah v družabni igri Catan, sem skupaj z gospo Silvo zastopal Slovenijo na svetovnem prvenstvu v igranju te zanimive igre. Dobil sem zastonj potovanje v Berlin in nazaj ter tri noči v hotelu s štirimi zvezdicami. Ker je Berlin poln zakladov, sem se odločil, da ostanem kak teden dlje še na svoj račun in ta čas porabim za geolov. Z gospo Silvo sva potovala skupaj in sicer z … vlakom. Ja, saj veste, da z vlaki nimam ravno srečo. Tudi sedaj je bilo tako.

Do Dunaja je šlo lepo, potem pa sva se ločila in bila do Berlina vsak v svojem kupeju. V mojem sem bil sam. Preden je vlak odpeljal, je v moj kupe prišel ogromen možakar in me vprašal, če imam mogoče 50 € v drobižu za zamenjat. Ker sem pred tem dvignil na bankomatu točno toliko denarja sem potrdil, vzel denarnico iz nahrbtnika, mu zamenjal in to je bilo to. Potem sem zaspal, vmes sem se sicer zbujal, toda kadarkoli sem se zbudil, sem bil sam v kupeju.

Ko sva prišla v Berlin, sva najprej zavila v prodajalno s turističnimi predmeti in ko sem hotel plačat svojo tedensko karto za avtobus in vlak, sem ugotovil, da je denarnica prazna. Moj spanec je bil očitno tako trd, da je nekdo prišel v kupe, mi med spanjem odprl nahrbtnik, vzel denar, dal denarnico nazaj in mirno odšel. Ja, žal včasih ni dobro spati tako trdno. Sumim sicer, da je bil za to kriv tisti možakar, ki je hotel menjat denar samo zato, da bi videl, kje hranim denarnico. Toda nisem se preveč sekiral, ker imam glavnino vedno skrito in tako sem vzel svojih 200 € iz skritega predalčka ter plačal. Škoda je bilo pač 50 €, ampak dobro, lahko bi bilo hujše.