Danijelove dogodivščine (31. del)

Prvomajske praznike sem se odločil, da bom preživel na Krku in ga malce prehodil. Že prvi dan sem imel težave s policistom pri zakladu Krk airport II – Flaughaten Krk II – (reloaded). Ko sem iskal končno točko, je iz letališča prišel do mene policist in me vprašal, kaj počnem (komunicirala sva v hrvaščini, da ne bo pomote). Pa sem mu odgovoril, da iščem eno »škatlico«. Hitro me je vprašal, kakšno škatlico, in jaz sem mu povedal, da iščem orientacijsko točko za eno igro, imenovano geocaching. Ko mi je rekel, naj mu dam kak dokument, sem mu dal osebno in on me je seveda popisal. Ko me je pregledal, me je vprašal, če vem, da sem na mednarodnem območju. Odgovoril sem mu, da ne vem, da ni bilo nikjer table, samo smerokaz za letališče. Rekel je, da se tam ne smem gibat, ker pričakuje let. Karkoli sem po tem policista vprašal, je bil odgovor negativen. Vprašal sem, ali lahko vsaj poiščem škatlico, ko sem že pridobil koordinate, pa je rekel, da ne. Pa sem vprašal, če se res ne smem gibat, ker sem zunaj ograje letališča, in je spet rekel, da ne smem. Edini pritrdilni odgovor, katerega sem dobil, je bil na vprašanje, če moram potem sesti v avto in odpeljati. To je bil pa jasen DA. Hja, nimaš kaj, težit nisem hotel, tako da sem potem šel proti avtu. Pa se policist spomni in ob tem ugotovi, da če sem iskal škatlico, katero nisem jaz postavil, to pomeni, da je bil nekdo tule že pred mano. Sem mu odgovoril, da jih je bilo pred mano že veliko: tako postavljavec zaklada, kot tudi drugi iskalci. Sedaj je bil še bolj odločen, da tu nimajo kaj iskati. Jaz sem mu odgovoril, da bom prek naše spletne strani obvestil lastnika in dal zahtevo za arhiviranje. In po tem me je policist pustil oditi.

Drugi dan sem se odločil, da grem v hribe, in sicer so bili moj cilj zakladi nad Baško, vse do letterboxa Letterbox – ruins of church Sv. Nikola. Nisem pa gledal vremenske napovedi. Skratka vzpon ni bil težak, problem je bil vrh. Pihalo je tako močno, da je zanašalo mene z vso mojo težo. Še s palicami sem komaj lovil ravnotežje. Ko sem prišel do mikrolokacije zaklada Panorama, in začel iskati, pa sem imel težavo na težavo. Poleg vetra mi je skakal še GPS, zaradi sunkov pa nisem mogel niti dobro pogledati spoiler slike. Po približno pol ure iskanja se je veter toliko okrepil, da se mu nisem mogel več upirati, tako da sem počasi po vseh štirih prišel do kamnitega zidu, se skril v zatišje in si malce odpočil. Imel sem dovolj vetra, tako da sem ob zidu naredil še dve fotki in se odpravil nazaj v Baško. Prišel sem v apartma, se stuširal, ulegel in zaspal za 4 ure.

Naslednji dan sem se odločil, da grem še enkrat poskusit srečo. Preveril sem namreč vreme in videl, da bo ta dan bistveno boljše. Vzel sem pol litra vode, se spakiral, oblekel in začel svoj vzpon. In res je bilo ta dan povsem obratno: vetra komaj kaj, sonce je sijalo in vročina je kar nabijala. Tokrat sem zaklad našel v nekaj minutah. Bilo je kar veliko pohodnikov, in to sami Slovenci. Šel sem še do zaklada Bag, potem sem se pa napotil proti letterboxu. Med potjo sem seveda zgrešil smer, ker nisem preverjal GPS-a, in sem prišel približno 1200 m stran od zaklada. Odločil sem se, da grem do končne točke kar čez hribček. No, pot se je krepko podaljšala, saj sem naletel na kameni zid, ki je imel na vrhu še bodečo žico. Ob njem sem šel v smeri morja, da bi tam našel možnost prečkanja, pa me je prijazen mornar kar iz barke usmeril,  da tam ne bom mogel iti dol, saj so zgoraj vrata. Zahvalil sem se in po njegovih navodilih odšel v hrib. Vode mi je zmanjkalo in vročina je začela počasi udarjati v glavo. Ko sem prehodil hrib, sem prišel do osamljene kolibe, v kateri sta bila dva možakarja, eden izmed njiju je bil prav ta, ki me je usmeril. Po hitrem klepetu sta me usmerila do cerkve ter prosila, da zaradi ovac temeljito zaprem vrata. Poslovili smo se, in po malce hribovitem sprehodu sem prišel do letterboxa. V senci ruševin cerkve sem se malce odpočil, potem pa poiskal zaklad. Po vpisu sem se odločil, da se grem malce shladit v morje. Spustil sem se do ostrih skal, slekel in ker nisem imel kopalk, sem skočil v vodo samo v švic boxarcah. Ja, hitro me je shladilo, saj sem bil ves pregret, voda pa je imele, kot sem izvedel kasneje, samo 12-13 stopinj. Hitro sem priplaval ven, malce počakal, da sem se posušil, potem sem se pa preoblekel, obul, mokre boxarce pa sem obesil na zadrgo svoje rdeče torbe, da so visele in se sušile. In tako sem se odpravil nazaj proti Baški. Sprehod je bil kar dolg, vendar je bilo veliko planincev in je čas hitro minil. Ko sem prišel v Baško, sem se odpravil v trgovino, ker sem bil čisto dehidriran. Vzel sem plastenko vode, nekaj za pojesti, šel do blagajne, blagajničarka mi je poračunala kupljeno in ko sem dal pred trgovko na plačilni pult torbo, da bi vzel denarnico, sem videl… da moje boxarce še vedno visijo iz torbe (kdor me pozna, ta ve, da moje boxarce niso ravno majhne). Prodajalka je gledala moje boxarce, torbo in mene, meni je bilo seveda nerodno (sploh ker je bila prodajalka luštna), hitro sem prijel boxarce, jih vrgel v torbo, plačal in se odpravil nazaj v apartma.