Geolov po južnem Vietnamu

Kar na hitro sva izkoristila proste dopustniške dni v januarju in se za 14 dni odpravila potepat po južnem Vietnamu. Pridružili sta se tudi prijateljici bunkeljki, ki sta predhodno že sodelovali pri iskanju nekaterih zakladov v Sloveniji. Poleg načrtovanja poti sva vnaprej preverila še stanje zakladov na izbrani destinaciji, v okolici Ho Chi Minh Citya, kamor smo prileteli. »Pa res? Kje pa so?« je brnelo v mislih, še predno smo se usedli na letalo. Površen pogled na zemljevid namreč razkrije skopo posejanost s keški. Kot referenčno točko preveriva še gostoto zakladkov v bližnji Kambodži in Tajski, kjer je koncentracija kar nekajkrat večja kot v Vietnamu. Temu sledi spoznanje, da razvojna stopnja geocachinga v tem delu jugovzhodne Azije ni na najvišji ravni, a se vseeno pustiva presenetiti. Poskusila sva najti, kar se je dalo v danem času in prostoru, iz Slovenije pa sva odnesla tudi nekaj sledljivčkov.

V Ho Chi Minh Cityju, nekdanjem Saigonu, pristanemo zvečer. Letališče ni daleč od centra mesta, le kakih 7 km ga ločuje od t.i. District 1, ki slovi kot »backpackerska« četrt. Glasna glasba, brenčeči motorji, pivo in prijetna večerna soparna vročica preokupirajo misli, ki so bile nedavno nazaj obremenjene z domačim okoljem. Večerni postanek v mestu je bil prekratek za keškanje, kjer je zemljevid v centru mesta razkril le šest (6!) zakladkov. Vedoč, da bomo zadnjih nekaj dni dopusta preživeli v Saigonu, sva se takoj odločila, da center mesta počistiva na koncu poti.

Naslednji dan smo se s spalnim avtobusom, da, spalnikom, ki jih v Vietnamu ne manjka, podnevi odpeljali do obalnega Mui Ne. Mui Ne je pet ur oddaljen od Ho Chi Minh Cityja in je zaradi bližine priljubljeno letovišče mestnih prebivalcev. Kičaste palme so nas sicer pričakale, prav tako dolga peščena plaža, a Južno kitajsko morje je bilo nepričakovano hladno. Hitro smo se sprehodili po Fairy stream, potočku, ki sega do gležnjev. Fairy stream teče po soteski, s katero se je peščena erozija zanimivo poigrala. Dobrih 15 minut smo hodili po oranžnem pesku, ko smo se podali v hrib do prvega našega azijskega zaklada Mui Ne – Fairy Stream. Dobro ohranjen in kolikor se da umaknjen od množice bunkeljnov nas je pričakal v grmovju. Na veselje prijateljice bunkeljke pa me je pri iskanju prehitela in ga tako našla prva. Ugh!

V restavraciji blizu našega prenočišča se dogovorimo še za prevoz do sipin v bližini mesta in za obisk ribiške vasice. Obe od omenjenih znamenitosti bi si zaslužile vsaj en kešek, a zaenkrat ostajata brez. Sipine so nanesli vetrovi z bližnjega morja in so skorajda saharske, če odmislimo velikost. Nekako smo imeli še srečo, da po njih ni mrgolela množica turistov.

Štirideset km od Mui Ne se nahaja Takou Mountain – Lying Buddha zaklad, kjer na gori v zenu leži največji Buda v Vietnamu, dolg kar 45 metrov. Zaradi spoštovanja gospodarja nirvane se po kipu ne pleza, kar pa ne moti tropa opic, ki se podijo v bližini. V bližini Bude se nahaja budistična pagoda, kamor zahajajo lokalni prebivalci in ostali turisti. Gora Takou Mountain je visoka 649 metrov in je zaradi bogate flore in favne zaščitena. Do Bude in bližnjih pagod je možno priti peš po tropskem pragozdu, a mi smo ubrali lažjo različico in se zapeljali z gondolo. Še predno resno začnem z iskanjem mikrolokacije, ima prijateljica bunkeljka zaklad že v rokah. No, če bo tako nadaljevala, tole niti ne bo več zabavno!

Po nekaj dnevih raziskovanja bližnjih znamenitosti, ki pač zakladkov še ne skrivajo, kljub temu, da bi si jih zaslužile, se podamo na tropski otok Phu Quoc. Tokrat v Tajski zaliv, kjer zaradi praznovanja kitajskega lunarnega leta obtičimo pet dni. Pogled na zemljevid geozakladov je na otoku obetal nekaj več pustolovskega duha in že vnaprej sva splanirala dva dnevna izleta z najetim motorjem. Vsaj ekspertno prijateljico bunkeljko bova pustila na plaži in bova končno imela priložnost, da kešek odkrijeva sama!

Prvi dan se podava na severni del otoka, kjer najdeva lokacijo The beach of ganh dau, samega keška pa ne, ker ga ni bilo. Vpisala sva se z dovoljenjem lastnika. Plaža? Lepa, s pogledom na bližnjo Kambodžo, neobljudena, a pot vseeno nadaljujeva do manjšega otočka Hon Mot Island, kjer se je skrival naslednji zaklad. V popoldanski vročini ni bilo videti nikogar, kar naju je razveselilo, saj se bova lahko po otočku mirno sprehodila in se vpisala v dnevnik! Do otočka se pride čez leseno brv, po kateri se previdno premikava, potem pa v miru občudujeva otok in kopice naplavljenih smeti. Idila na razglednicah je eno, realnost pa vsekakor predstavlja priložnost za hitro organizacijo CITO dogodka. Na lokaciji naju preseneti bunkelj, fotograf iz Nizozemske. Ni preostalo drugega, kot da se pobližje spoznamo in po pol ure klepeta mu izdava, da bi res rada našla zaklad. Zadevo je sprejel z visoko mero razumevanja in povedal, da njegova starša obsedeno iščeta zakladke. Podam se k drevesu in najdem zaklad v kokosu. Juhu!

Naslednji dan se podava raziskat južni del otoka. Najprej se z motorčkom zapeljeva nad mesto Duong Dong, v bližini katerega imamo prenočišče na t.i. Long Beach, in najdeva zaklad Heights of Duong Dong. Ob brskanju po vsemogočih luknjah zmotiva samico gekona, ki varuje izvaljena jajca. Gekončki so sicer nenevarna in prijazna bitja, ki spadajo med kuščarje. V JZ Aziji jih je mogoče videti skoraj na vsaki steni, še največ v hotelski sobi. Zaklad najdeva malce težje kot samičko, ampak ga odkrijeva v dobrem stanju in tu pustiva enega izmed sledljivčkov, ki z začasnim lastnikom nekaj dni zatem odfrči v ZDA.

Phu Quoc je obkrožen še z 21 otoki, največ jih je na južnem delu otoka, kjer jih 17 tvori arhipelag An Thoi. Na glavnem otoku sta glavna proizvoda ribja omaka in črni poper. Plantaže popra je mogoče videti po vsem otoku. Poleg popra in omake pa prednjači razvoj turistične infrastrukture. Gradijo se hotelski resorti, redči se tropski pragozd zavoljo novih bungalovov, restavracij in cest. Lokalni prebivalci se ukvarjajo z ribolovom in turizmom. Nekaj manj kot 50 % otoka pokriva nacionalni park Phu Quoc, katerega del je tudi Suoi Tranh waterfall. Zakladek se nahaja v plačljivem delu, kjer je vstopnina za park ob rečici s tolmuni 10.000 vietnamskih dongov (0,40 eura). Nekako pa nama ni uspelo najti nič drugega kot družine in skupine, ki so se kopale po tolmunčkih in izkoriščale proste dni kitajskega novega leta. Kar nekaj časa sva se motovilila okoli kipa kočije in dveh skal, iz luknje izbezala živo žabo, keška pa od nikoder.

Odpeljeva se še do Sao Beach in njej bližnjem Heights of Sao beach. Sao Beach je definitivno bolj interesantna kot njene višave, a vsaj zakladek najdeva brez težav.

V naših bungalovih se z gospodarjem dogovorimo, da nas za 100 dolarjev zapeljejo do nekaterih otočkov An Thoi arhipelaga. Dva od njih skrivata tudi zakladke. Skupaj s prijateljicama bunkeljkama se vkrcamo na čoln in odpeljemo najprej na otok Hon Gam Ghi. Iskanje je popolnoma neuspešno, po uri in pol naše poizvedovanje okoli dveh skal zmoti skupina turistov s čolna, ki je ta čas pripeljal k naši obali. Na žalost smo odšli praznih rok, a kasnejši vpis razkrije, da zaklada ni bilo tam, kjer bi moral biti. Po neuspehu odplujemo še do otoka Hon Roi. Krmar našega čolna je vztrajal pri sidranju v zalivu, da se bomo lažje potapljali, a najini plani so bili skriti na kopnem. Nekako je bilo treba na obalo po morju dostaviti mobitel in kuli! Bunkeljki sta ostali na čolničku, midva pa sva v plastično vrečko zavila kuli in mobitel ter z roko nad vodo med bližnjimi skupinami potapljačev odplavala na otok.

Tam sva se mimo perjadi in nekaj smeti sprehodila za kolibo do skal, kjer sva spet nekaj časa neuspešno iskala, dokler le nisva našla epruvete v koreninah. Juhej!

Zadnji dan izkoristimo za sproščanje na Long beach. Zakladkov ne iščemo več, saj jih je na otoku zmanjkalo. Vsekakor pa smo si masaže in pivo tudi krepko zaslužili.