Kjer tišina šepeta: Kranjska reber
Kranjska reber je vršiček, ki je lep v vsakem letnem času. Ne zgolj zaradi poti, ki jo je ravno prav, da se nam na njej ne sme nikamor muditi in da si lahko pogledamo še kaj naokoli. Ali sedemo na prepišnem vrhu in pogledamo naokoli. Spomladi nam prijazno kimajo pomladanske cvetice, travniki pod vrhom ozelenijo, bukve razvijajo zelene liste. Poleti iščemo hlad ob studenčku, jeseni se ne moremo nagledati pisanih barv, ki se prelivajo v paleti barvnih odtenkov. Celo takrat, ko zima natrese belino naokoli, je tam gori lepo. Peš, s smučmi, kakorkoli. Samo, da gremo in se imamo lepo. Za geolovce je postala posebej zanimiva pred kratkim, ko so na poti proti vrhu vzniknili štirje zakladi. Ki niso zgolj sami sebi namen. Vsak je namreč na zanimivem mestu, povezan s svojo zgodbo. Studenček, Starki, Viharnik in seveda Kranjska reber.
Vprašanje, ki se seveda vedno znova postavi je … pa veš, kaj govoriš? Si tam res že bil ali zgolj prodajaš meglo in puhlice iz takšnih ali drugačnih vodnikov. Kdo bi vedel, kaj je res. Če nimaš dokazov. Da sem na Kranjski rebri že bil, zadnjič prav pred nedavnim, je dejstvo. To lahko potrdijo slike. Nekatere bolj dvomljive kvalitete, toda za to vsekakor ni bil toliko kriv fotograf, kot predvsem model. Druge so lepše, prikazujejo manj minljive objekte vse naokoli.
Vsekakor so tisti, ki so jo že obiskali, navdušeni. Če že meni ne verjamete, poslušajte, kaj vam imajo oni za povedati. Mark&Polona pravita, da je to ravno pravšen hrib za prijeten popoldanski izlet. Žal je slabo vreme prehitro prišlo v te kraje, tako da je na vrhu pihalo in malo kapljalo, pa še megle so se vlačile naokrog. Bo treba še kdaj sem gor ob kakšnem sončnem pomladnem dnevu. Klemen ni imel veliko boljšega vremena, pa tudi Darklugia je bil obdan z meglo, da o vetru ne govorimo.
Pošastki pa vso zgodbo zelo lepo zabelili s nitjo, ki se vleče od pravkar ugledanih daljav do obujanja spominov: Virska lilija je poskrbela, da sva se včeraj odločila, da zjutraj odrineva na planinski izlet v dvoje – kot v starih časih. Bojazen, da ne bom prišla do vrha, je bila kljub pomanjkanju kondicije odveč. Trentarska hoja – to je tiste vrste hoja, ko hodiš cel dan, pa si niti enkrat ne obrišeš potu s čela – se je več kot obnesla … Hja, o iskanju zaklada pa … kaj naj rečem. Malo je manjkalo, pa bi pisala DNF 😉 Ko sem se že skoraj zagozdila v luknji in pretipala vse možne kotičke, mi je kapnilo, da sta se mogoče dr. gumpi in mirobori pohecala z nami, počasnelami. Sovce so zaklicale v smer vrha in odgovor je bil znan. Škatla je na vrhu. Polna do roba. Z navdušenjem sem izbirala zanimive igrače za otroke (Herkul, Winxica, ata Smrk). Naš pošastek pa se je hitro znašel v rokah dr. gumpija … Razgled z vrha je bil božanski. Koliko časa že nisem bila tako blizu goram? Ja, Kranjska reber je bila včasih zame sprehod in ne vzpon. Gor sem hodila brat knjige, pisat seminarske naloge… Nepozabni spomini.