Kjer tišina šepeta: Skočniki

Razgledišče na vrhu strmega dela poti

Skočniki so slapovi Belega potoka v Martuljški skupini. Seveda nas k njim, poleg neokrnjene narave, miru in tišine, vabi tudi škatlica. Poti ni težko najti, parkiramo na predlaganem parkirišču, tik pred starim železnim železniškim mostom, ga prečimo in zavijemo desno, pri tabli TNP pa še enkrat desno. Gremo po kolovozu do proda potoka, katerega bomo kmalu občudovali višje, ga prečimo in na drugi strani najdemo začetek lovske steze. Tej potem v ključih sledimo do razglednega mesta s klopco ob velikem balvanu, kjer si po 300 višinskih metrih vzpona lahko odpočijemo. Sedaj se pot uravna, teče nad potokom in ima le en resen odcep, tik pred težavnim prehodom čez plitvo grapo s polzečo vodo. Mi gremo čez grapo in sledimo poti, dokler nas ta ne pripelje do potoka. Tega prečimo in malo pod lovsko kočo najdemo škatlico. Kaj več o slapovih in poti si lahko preberemo tudi na strani o slovenskih slapovih.

Možic

In kam sedaj? Seveda do potoka, slapov, ali pa zgolj posedimo in uživamo v tišini in šumenja bližnjih voda. Če se vse skupaj zaradi ravno prave ure in namernega preslišanja opozoril ne spremeni v dokaj bolj bobneče doživetje. Z obilico posebnih učinkov, škrebljanja dežnih kapljic in s tem povezanega umika v varno dolino, kot zahteva trezna glava. Toda vredno je. Vsaj za pokušino. In povabilo. Za nov obisk, enkrat, ko bo čas za to. In se bo lahko obrnil nov list in pisale nove zgodbe.

Kdaj se bo ulilo?

Zakaj? Zgolj deset obiskov, tako čez palec, dva na leto? Zakaj je bolje ubirati neke ravninske poti in pobirati eno škatlico za drugo? Koliko ostane spomina, koliko za dni pred kaminom ob zimskih večerih? Za betežno starost? Skočniki zagotovo ostanejo, saj so doživetje brez primere. Ne glede na to, kako daleč gremo, koliko skrivnostim se približamo. Kot pravijo (pre)redki obiskovalci:

Mihau: “Very nice and peaceful location with a great and hidden natural feature. You can hardly meet any people if you take suggested way, there is another option from Gozd Martuljek or you can combine both and make a circular route.”

Lovska koča malo nad mestom škatlice

Tatanata: “Super mesto, kjer lahko cel dan uzivas v samoti. Bo treba enkrat tudi kanjon od blize pogledat  Hvala za zaklad .”

Jtrudka: “But the place definitely worth a visit – with or without cache (have been here already several times before). “

Pogled na skalovje

Teebob13: “It was nice to explore this quiet valley. Too bad the cache doesn’t get more visits.”

Porkamotorka: “ob 12:05 sem se vpisal v logbook in potem preberem, da se je nekdo vpisal ob 12:00. JA KJE PA JE TA TIČ? potem se mi je le posvetilo, natančno 1 leto je med nama prav škoda, da se tako malo GClovcev odpravi po to trofejo ni težko in je lepo”

Manjši slapiči

Dr. gumpi: “Ta je bila pa dobra. In adranalinska. Ko sem z rolarji prišibal iz Kranjske Gore in poklical družino v Mojstrano sem dobil resno opozorilo. Tu lije kot iz škafa in včasih celo zagrmi. Hm. No ja, toda nad mano je vendarle svetilo še sonce. Grem vsaj pogledati, kje gre pot, sem si rekel. Začetka steze, tam na drugi strani proda, ni bilo težko najti. Potem pa v ključih navzgor, hrup avtomobilov se je vedno bolj zgubljal. Kratek je bil postanek pri skali na uravnavi, za počitek na klopci pa ni bilo časa. Hitel sem naprej, res me je že malo skrbelo, kako bo z vremenom. Tudi tu poti ni bilo težko slediti, navigacije mi je kar lepo odbijala metre. Ko pa sem bil kakšnih dvesto metrov pred končno lokacijo, me je ujelo, kar me je moralo in kar je bilo samo vprašanje časa. Dež. Malo sem šel še naprej, potem je zagrmelo. Hm, naprej, nazaj? Kaj sedaj? Šel sem malo nazaj, čakal in potem ugotovil, da dež ne bo nehal. Tako sem zašibal navzgor, ugotovil, da sem previsoko, preskočil strugo, na srečo zelo hitro našel škatlico in šel še naprej do koče malo višje. Pa je bila zaklenjena, zato sem se le še javil mojim v dolini, nato pa že tekel nazaj. Previdno seveda in z nekaj kratkimi postanki za pogled ali dva in seveda kakšno fotografijo. Grmelo je še, pa ne prav blizu, dež pa ni ponehal vse do izhodišča, kjer sem si znova nadel rolarje in se med pravim nalivom odrival do parkirišča v Mojstrani. Toda bilo je vredno, doživetje sredi tišine. Dokler seveda ni začelo topotati in občasno gmeti. Super. “

Potok izginja v globino

Za konec pa še vabilo na ogled zapisa, ki je nastal ob deževnem obisku, ko je v amfiteatru gora bobnelo.