Kjer tišina šepeta: Sora

Sora je desni pritok reke Save, večino svojih voda pa črpa z bregov Škofjeloškega hribovja. Njena izvorna kraka sta dobila ime po dolinah, po katerih tečeta: Poljanska Sora, tudi Poljanščica (Poljanska dolina) in Selška Sora, tudi Selščica (Selška dolina). Njuno sotočje je v Škofji Loki, od koder pod skupnim imenom reka Sora teče še nadaljnjih 9,2 km do Medvod, kjer se izliva v Savo. Reka je skupaj z daljšim izvornim krakom, Poljansko Soro, dolga 51 km. S tem je po svoji dolžini na 15. mestu med slovenskimi rekami. Ob izlivu v Savo je njen povprečni letni pretok 25 m³/s. Reka v svojem celotnem toku pogosto poplavlja in je hudourniškega značaja, ob poplavi leta 1990 je bil izmerjen njen največji pretok (690 m³/s).

Bo dosti vode?

Sora, ki nas zanima, se začne v Škofji Loki na sotočju Poljanske in Selške Sore in konča v Medvodah, kjer se izlije v Savo. Reka je majhna, večinoma mirnejša z občasnimi brzicami. Seveda pa ima tudi nekaj nevarnejših predelov. Prijeten je sprehod ob njej, kolesarski izlet ali pa zgolj posedanje ob vodi in opazovanje kako mimo teče reka, mineva čas, se zavemo sebe bolj kot kje drugje. Seveda pa je najbolj prvinsko, če se reke dotaknemo in se spustimo enostavno po njej. Za raftanje bo primeren katerikoli čoln, ki je pač namenjen za vožnjo po rekah z brzicami. Priporočamo, da si pred začetkom raftanja ogledate vodostaj in stanje reke pri jezu v Goričanah. Pri večstopenjskem zakladu, posvečenem tej reki, so odlično opisane vse stopnje, nevarna mesta, vstop in izstop na zaključku v Medvodah.

Sora

Tisti, ki so se ob njej ali celo po njej podali do sedaj, so bili navdušeni. Predvsem pa je bila nadvse zabavna dogodivščina treh geolovcev, ki smo se podali tako, kot predlaga lastnik, torej po vodi, v mini raftu. Dogajanje en dan pred veliko povodnijo, odlično opiše ta zapis:

“Prekaljena mornariška mačka Gams in pa dr.gumpi sta tokrat s seboj vzela podmorniškega pripravnika prve stopnje, Vinkota. Kot začetniku mu seveda ni bilo zaupati tako pomembne zadeve kot so vesla, za igranje z navigacijsko napravo je bil pa kar pravi. Ker ga je bilo kot pripravnika in povrh še brez zob še najmanj škoda tudi ni dobil rešilnih jopičev. Kdo pa mu je kriv, če ne zna plavat? Se je pa izkazal za jako uporabnega v primeru pristankov, ko je nadomeščal pozabljeno sidro. Ker smo bili na ladji samo trije dedci, mu je seveda pripadla tudi častna in malo manj častna straža, ki jo je oddelal strumno in brez napak.

Počakajte meeeee!

Šli smo po navodilih, se izognili vseh nevarnih točk razen četrte, kjer sva z Gamsom končno že morala pripravniku pokazati, kako se zapelje čez brzice in to kar med količki v stilu Tine Maze. Sicer pa je bila tale zadeva res objavljena v povsem neprimernem času. Plaže so bile prazne, edino kar smo videli je bilo vedno in povsod zadosti tičev, vseh velikosti, kar pa nas dedcev seveda ni zanimalo. Na bregu smo opazili le en res brhko deklino, ki se je takoj zagrela za nas in se celo ponujala, da skoči v čoln. Toda prekaljeni mački smo vedeli, da je z babami samo križ, na ladji pa vedno prinašajo nesrečo, še večjo kot na kopnem črna mačka. Zato smo jo vso objokano pustili in odpluli dalje. Treba pa je še dodati, da če se ne švercaš po obali vidiš jako zanimive stvari. Mi smo tako videli brlog polarnega medveda, izjemno nevarnega sorškega psa, kup slapov, za katere bi si upal trditi, da so najvišji na svetu, konglomeratne stene neverjetne višine, plaže kot bi bil na Copacabani, viseče mostove čez divjo reko, ma, ni da ni.

Čez eno od nevarnih mest

Naloge, ki nam jih je naložil vicegeneral so bile rešene po vrstnem redu in brez napak, za kar nas je na koncu, ob vadbi nočne diverzantske vožnje, čakala nagrada v obliki lomastenja čez goščavo do končne točke. No, ne še čisto, saj je bilo seveda treba pred največjo medvoško štacuno uprizoriti še striptiz. Da so se okoli nas začele zbirati občudovanja polne mlade lepotice in nam za … hm, no ja, bi nam za spodnje hlače basale konvertibilno valuto, če bi spodnje hlače imeli na sebi. Toda ko nam mornarjem popustijo zavore … potem gremo samo še na full monty.

Včasih je bolje iti peš …

Pod črto. Sora je super, opis in opozorilo na nevarnosti tudi, čeprav smo odkrili še dvoje nerodnih mest. Enega smo preko traverz prevozili, drugega obšli. Vode je bilo za miniraft čez glavo dovolj, kljub obtežitvi treh konkretnih trebuhov. Niti enkrat nam ni bilo treba iz čolna zaradi obetanega nizkega vodostaja. Vse točke smo našli hitro, pripravljene so lepo, upam le, da bodo jajčka zdržala vsaj kakšno sezono ali po možnosti še več. Pa tudi končna stopnja. Ki je seveda res velika, kot se za large zagre. Sedaj bi seveda moral zapisati še FTF (fun to find) ali bolje rečeno FTR (first to row). Pa ne bom. Ker nam je bila največja nagrada odlična pustolovščina, ki je ob iskanju z obale nikakor ne bi imeli. Vsekakor pa en velik HZZ za tale zaklad, res je super.”

V suhem doku