Kraška trilogija: Unška koliševka

Kraška trilogija se je zgodila v enem dnevu, a jo sestavljajo trije članki:
1. Rakov Škocjan – začetek zgodaj zjutraj,
2. Unška koliševka – cilj današnjega dne,
3. Planinska jama – slučajno voden ogled.

Cilj dneva je bil pravzaprav ogled Unške koliševke. Tomaž in Nataša iz https://www.bikeslovenia.si organizirata vodene oglede te naše največje udornice in pred časom sva obljubila, da se enkrat udeleživa vodenja. Zbirno mesto je bilo pri gradu Hošperk (GC3MKA7), kjer se nas je zbralo enih 16 duš.

Luštkan grad, pravzaprav je bil luštkan, danes so žal samo še ruševine. Po koncu druge sv. vojne so nekdaj najlepši baročni grad požgali in od njega so ostale samo še ruševine. Občina si prizadeva ruševine ohraniti, a finančno sama nekaj mio € ne more zagotoviti. Kljub vsemu se tukaj ustavite in se razglejte. Ne spreglejte grajske štale, ki je prekrasno urejena in služi za poroke. Mogoče pa nekoč tudi vi, tukaj … merimi.

Z avti smo se odpravili ene 2 km naprej do vhoda v Unško. Najprej smo dobili malo osnovnih smernic, kam se sploh podajamo.

Rove so zgradili Italijani, ko so gradili bunkerje na Rapalski meji. To so bili bunkerji z oznako 166, 167, 168 in 169 ter 170, 171 in 172. To sta v bistvu 2 sklopa bunkerjev, ki sta med seboj povezana z dolgim hodnikom, ene kajpavemkoliko 800 metrov dolgim. Sklop so imenovali tudi Raggi-Brunner, po dveh vojakih, ki sta dobila priznanje za hrabrost. Čelke na glavo, pa malo smo se oblekli, kar se je izkazalo za res dobro idejo, kljub poletni vročini. In se spustimo v rov.

Prvi sklop bunkerjev 166 do 169 je žal poplavljen, kar smo videli na svoje oči. Baje da so pred leti gasilci poskušali ven izčrpat vodo, a se je ta v 4 urah natekla nazaj. Mogoče je pa to celo dobro, da se tako ohrani še vsaj nekaj vojaške pristnosti. Kot Titanik, daleč od oči. In tako smo jo mahnili na dolgi podzemni pohod. Hodiš, pa hodiš, pa hodiš, pa hodiš. “Kam te gremo?”, se sprašuješ. Ej, tole pa je veliko.

Pravzaprav NiSEM imel predstave, v kaj se podajam. Opis v zakladku je bolj skromen narave, na internetu pa se najde tudi bore malo informacij. In potem naenkrat postane toplo. Pa ne od strahu, ampak … verjetno smo blizu izhoda. Res pridemo ven, čisto na rob Unške koliševke. Tam se pod stopnico skriva tudi GC zlato, ki je baje dostopno tudi preko zunanjih stopnic, a nimam pojma, od kod. Najdem kar 2 zakladka na lokaciji, eden, ki kar pade v oko in drugi skrit čisto pod stopnicami.

Revitaliziram zunanjo plastiko in pustim kar oba na lokaciji. Prvi je za tiste, ki se jim ne ljubi dosti iskat, drugi pa za slabe čase, ko bodo prvega ukradli…

No, mi pičimo naprej po tistem dolgem tunelu do naslednjega izhoda. Opa! Opa! Ne rini naprej. Tukaj je prepad!

To je verjetno kakšen zasilni izhod, ki pa od zunaj res ni dostopen. Prepad spodaj, prepad zgoraj, so pa bili tam vidni ostanki cevi od napeljave, verjetno kakšne stare brezžične telefonije. V tunelih namreč ni wifi signala.

Še vedno hodimo po povezovalnem tunelu. Se mi zdi, da se že vleče, tako dolg je. Priznam, če bi šel sam v te rove, bi se že zdavnaj obrnil ali pa imel že rjave gate. V skupini pa me res ni bilo strah. Je kar dobro, da je to bilo vse vodeno. Pa Nataša nam je povedala in pokazala kar nekaj zanimivih stvari, ki bi jih sam najverjetneje spregledal. In prišli smo do stopnic.

Ma ne vidiš niti gor do konca, toliko jih je. Kot da bi šel na Lovčen. Hodiš pa hodiš, pa ni konca. Do zdaj surovi tunel z neobdelanim obokom, se je na vrhu stopnic spremenil v lepo zabetoniranega. Pričakal nas je!

Od tukaj dalje se namreč začne sklop 170, 171 in 172. Precej razvejan sistem, z dolgimi hodniki. Če si si prej dodobra ogledal karto, se mogoče še znajdeš, sicer pa nimampojmakjehodim. Hvala bogu za vodiča. Vrata prvega bunkerja na levi so kar zabetonirana, ker je tudi ta v celoti poplavljen. Na vrhu je le majhna odprtina, skozi katero lahko pokukaš v notranjost. Na majhni polički tam daleč v ozadju je začel rasti že stalaktit, tako dolgo je izba že nedostopna.

Tukaj je bilo kar nekaj različnih prostorov še z originalnimi, a že dokaj slabo vidnimi napisi: “DEPOSITO MUNIZIONI”, “DEPOSITO VIVERO”, “DEPOSITO AQUA”, “CENTRO 170”. Če bralca zanima pomen teh besed, naj si njih prevod poišče kar sam v italijansko-slovenskem slovarju.

Ob poti so nas spremljale tudi partizanske oznake 65/D4, ki so baje iz nekega drugega časovnega obdobja, po koncu druge svetovne vojne.

Kot vsi drugi bunkerji ima tudi ta zasilne izhode. Ponavadi je to le lestev, ki vodi kakšnih 15 metrov navpično navzgor ven na prostost.

Tega si seveda nismo upali sprobati, kajti po 80 letih je vprašanje trdnosti takšnih pripomočkov seveda vmesno. Ma isto kot pri človeku, ko prideš v takšna leta. Na različnih koncih podolgovatih hodnikov so vedno bunkerji. To so tisti, ki so označeni s 170, 171 in 172. Eden od njih je zasipan, ker so nad njim nekaj minirali, ostala dva pa sta še v dobrem stanju. Ne glih, da bi prespal tam notri, ampak … “v dobrem”.

Na koncu smo se zbrali še v jedilnici, kjer nam je Nataša pokazala, kje vse smo se potepali. Zdaj smo imeli tudi precej boljšo orientacijo kot na začetku.

Nazaj smo se odpravili spet po tistem dolgem hodniku. Pa po unih dolgih štengah dol, pa spet po ta dolgem pa … Nataša nas je rešila, ker je bil blizu stranski izhod in smo jo kar tam mahnili ven.

Odličen je bil tale voden ogled Unške koliševke. Hvala Nataši in Tomažu, ki si prizadevata, da bi tale zgodovinski zaklad bil bolj turistično prepoznaven. Mi geolovci pa to tako ali tako poznamo.

Ejga, kaj sem pozabil razložit, kaj pomeni Unška koliševka? Unška je zato ker je blizu kraja Unec, koliševka pa pomeni jama udornica. Saj ste vedeli že od začetka, mar ne?