Na pomoč, slab zaklad!

Zadnje čase se je v tej naši lepi okolici marsikaj spremenilo. Bistveno je verjetno to, da nas je vsak dan več v vsem nam ljubi igri.  Tako je tudi več zaletavih ljudi, več ljudi, ki ne razmislijo, ampak zaklad kar postavijo, ter več takih, ki postavljajo dobre zaklade, v katere je vloženo ogromno truda in dela, več takih, ki se skregajo z vsakim, ki jim prečka pot in celo, če jim je ne, več takih, katerih cilj je čim večja številka, in več takih, ki si zaklad izberejo za cilj celodnevnega izleta, več takih, ki se za skupnost trudijo in garajo ne da bi za to dobili kakšno povračilo, več takih, ki so prepričani, da so edini pametni in edini verodostojni za sodbo in razsodbo, več takih, ki so odločeni, da za vsako ceno drugemu pokvarijo izkušnjo in verjetno tudi več takih, ki le tiho igrajo in uživajo v igri in se ne menijo za druge. Ampak slednji nikogar ne motijo. Zato se o njih ne govori.

Kakršnikoli že smo in v katerikoli zgornjih skupin ste se ali pa se niste prepoznali – igra je namenjena vsem!
Naša edina dolžnost je, da vsem priznamo to enako pravico. Obstajajo pravila, ki se jih je potrebno po zdravi pameti držati. Zakaj? Zato, ker lahko skupnost različnih ljudi deluje samo, če se držimo skupnih pravil. Vse, kar je izven obsega teh pravil, je odločitev vsakega posameznika. Prav je, da pokaže spoštovanje do soigralcev, postavljalcev, iskalcev in vseh, ki so pri procesu igranja kakorkoli udeleženi. Igra pa lahko tako, kot mu paše. Lahko nabira veliko število zakladkov ali pa le kdaj pa kdaj gre po kakšen res dober zaklad za dušo. Lahko samo rešuje vprašajčke in jih nikoli ne gre iskat. Lahko si nastavi uro in skuša vsak zaklad prvi najti ali pa počaka na odziv soigralcev in gre le po tiste zaklade, ki jih drugi pohvalijo. Lahko vpiše najdbo takoj s terena ali pa je sploh ne vpiše. Lahko je bistveni del njegove igre v pisanju dolgih, zanimivih opisov. Ali pa v obiskovanju zakladov takrat, ko pričakuje, da bo ob zakladu našel družbo.
Ni pa prav, da drugim onemogoča igro. Da namerno zadržuje sledljivčke, da prestavlja zaklade ali jih kako drugače poškoduje ali uničuje, da jih skrije tako, da jih drugi ne morejo najti, ali jih celo odnese, da skuša z goljufijo priti do podatkov, za katere ve, da bi jih lastniki zakladov še radi ohranili nerazkrite, ni prav, da skuša onesposobiti iskalce ali postavljalce bodisi z dejanji ali besedami, da soigralce načrtno zavaja, izkoristi vedenje o njihovih narčtih zato, da jih prepreči, ali jim kako drugače skuša škodovati. Ali da soigralce zmerja in ponižuje, pa naj si to po njegovem zaslužijo ali ne. Sicer pa – kdo bi vse to sploh počel in zakaj?

Zelo veliko se govori o slabih zakladih, o multiprodukciji novih zakladov, kjer je gotovo, da s hitro naraščajočo številčnostjo zakladov kakovost ne more dohajati številk. In pač pade. Očitno obstaja vsaj nekaj ljudi, ki si želijo postaviti veliko zakladkov. Je to narobe? Je to proti pravilom? Ni.
Da ne bo pomote, osebno smo pristaši kakovostnih zakladkov. In neskončnih serij enakih (enako nezanimivih in nekakovostnih) zakladkov smo se hitro naveličali. Raje en dober večstopenjski zaklad na visok hrib za hišo kot 25 običajnih zakladkov. Ampak nismo vsi enaki. Dejstvo je, da več ljudi obišče 25 zakladkov kot enega večstopenjskega na primerljiv hrib. Sploh imajo večstopenjski zakladi pri nas bolj boren obisk. Trenutno sta med prvimi štiridesetimi zakladi z največ favoriti v Sloveniji le dva večstopenjska zaklada. Eden na 19. in eden na 37. mestu. Pa ne samo zato, ker (dobrih) večstopenjskih zakladov ne bi bilo! Le obisk je sorazmerno majhen. Ker je treba v iskanje vložiti več truda, predvsem je pa “izplen” glede na vloženi trud bistveno manjši. In tega se veliko iskalcem ne da.

Kako lahko pričakujemo, da bodo postavljalci postavljali dobre zaklade, če se jih nam ne da iskati? Če se nam niti pred tako drastično potezo, kot je “Zaklad je treba arhivirati” ne ljubi premakniti riti in zaklad vsaj najti? Če smo pripravljeni iz udobnega zavetja doma ali službe skritizirati zaklad, ki ga sploh nismo našli. Ne samo nismo našli – niti nismo šli iskat? Preprosto zato, ker se nam zdi, da to pa že ni dober zaklad. Nedopustno je, da zaklad kritizirajo tisti, ki ga še niso našli! V samoti svojega obupa lahko brez dvoma zavzdihneš “Oh, pa ne spet en zaklad od/na/v … (vstavi uporabniško ime ali kraj zaklada po želji)”, ampak javno kritiziranje zaklada, ki ga nisi našel, je čisto navadno pritlehno babje opravljanje. Zaradi napake pri postavljanju – pa naj bo že kakršnakoli – zaklad še ni zrel za arhiv. Iz opisa in atributov sklepaš, da se nekaj ne ujema? Prijazno opozori lastnika. Nič ne ukrepa, nič ne naredi? Ponovi. In če še ne naredi nič? Se ti res zdi, da si edini zveličavni razsodnik pod soncem in da so vsi ostali slepi in neumni? Še enkrat razmisli, gotovo znaš bolje!

Si zaklad našel, pa ti ni všeč? Ne daš mu favorita. Opišeš v logu. Če vpis ni žaljiv, še toliko bolje.

In če nič ne pomaga, ti pa s “takimi zakladi” res ne moreš živeti?
Če je tvoj cilj veselje, uživanje in dobra volja, je morda edina izbira, da razmisliš o drugem hobiju. Takem, ki bo odvisen samo od tebe.
Če pa je tvoj cilj jamranje in teženje drugim – hja, potem se bodo morali drugi s tvojim teženjem in jamranjem sprijazniti. Z neprestanim teženjem, neprestanim nadzorom in nepotrebnim lajanjem namreč pokvariš igro postavljalcu in prenekateremu nič hudega slutečemu iskalcu morda celo bolj kot jo pokvarijo sami slabo postavljeni zakladi.

Poleg prijaznega pogovora, nasvetov in spodbud je edini spoštovanja vreden način, da ustavimo multiproizvodnjo res slabih zakladov to, da jih ne obiskujemo. Če se ti zdi, da ti objavljen zaklad ne bo všeč, imaš dve možnosti: obišči ga in deli svoje mnenje o zakladu z drugimi ali pa zaklada ne obišči. Predvsem pa – tako kot povsod drugod v življenju: žalitev, poniževanja in kritiziranja ni nihče vesel. Nasprotno pa je mariskdo hvaležen za konstruktivno kritiko. Ne pa seveda čisto vsak. Ampak to je lahko tema kakšnega drugega prispevka. 😉