Namig za izlet – Baba

Baba? Kam nas bo spet vlekel ta gumpec? Zanesljivo nekam v … Hm, ta ravnokar omenjeni pa sedi doma in razmišlja, kaj sploh je baba? Slabšalno ime za žensko, zagotovo. Včasih so rekli, da je baba stara, grda škrbasta ženska, kateri je ostal le še zob, največ dva. Pogled v Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer da nekaj odgovorov, od tega, da gre za žensko in to ne kar vsako, temveč privlačno in sposobno, pravo babnico, do tega, da je to lahko tudi moški, ki se mu pripisujejo nekatere stereotipne ženske vedenjske, telesne lastnosti. Seveda pa nas ta vodnik po domačem jeziku ob tem lahko tudi nasmeje. Če ne drugje, vsaj tam, kjer nas pouči, kje ta izraz lahko uporabljamo. Recimo kot … baba je baba, najboljša je slaba ali pa baba pijana, rit prodana. Wikipedia menda ve veliko, če že ne vse. Ta pravi, da je baba slovanski mitološki lik. V madžarski variaciji je baba je dobra in na pomoč pripravljena vila. Baba je tudi oznaka za porodničarko, ki ji pripisujejo čarovne sposobnosti. V Sloveniji so po Babi imenovani gorski vrhovi ter kamniti osamelci. No, pa smo tam, kamor smo hoteli priti. Ugotovimo lahko, da so kar nekaj dedcev vrhovi nad njihovimi domačijami spominjali na pridne ženske, ki so podpirale vsaj tri domače vogale, če ne že kar vse štiri. In so jih po njih poimenovali. O Dovški babi smo celo že govorili na teh straneh, tokrat pa se bomo ustavili nekoliko bolj vzhodno, tam, kjer se v reko Kokro izliva Čemšeniški potok.

Čemšeniški potok

Smiselna dostopa na omenjeno Babo sta dva. Prvi je iz Preddvora, kjer štartamo pri gradu Turn (sedaj dom upokojencev), šibamo proti Jakobu, lahko naravnost, lahko po cesti. Vsekakor moramo biti na slednji na zadnjem ostrem ovinku, kjer se odcepimo na pot, ki pelje pod pogorelo Potoško goro. S pogledom na zemljevid ujamemo prave odcepe in prišli bomo na travnik z manjšo kočo tik pod vrhom Babe. Lahko pa se zapeljemo po dolini Kokre do začetka poti proti Čemšeniku. Do koče, ki so jo dejansko zgradili ob urejanju vodnega zajetja, sedaj pa prijazno gosti lačne in žejne planince, ni težko priti. Vhod je na spodnji strani koče, mi pa gremo tik ob gornji steni in sledimo stezici, ki je takoj dobro vidna. Prečimo pobočja, ki nas ob prvem razgledišču pripeljejo na cesto. Gremo levo, ko se cesta čez nekaj deset metrov konča, pa desno po stezici navzgor. Stezici sledimo skozi gozd, nato po razgledni rebri. Če bi tej sledili naravnost, bi prišli kar na vrh. Vendar steza nekoliko nižje zavije levo in nas pripelje na že malo prej omenjeni travnik. Do vrha je le še minuta hoje. Razgledi so od tu lepi, ni kaj. Vidijo se vrhovi Kočen in Grintovca. Kalški greben, Zvoh in Krvavec pa so tako ali tako kot na dlani.

Čemšenik

Travnik tik pod vrhom Babe

Kaj pa sedaj? Seveda lahko poiščemo zaklad. Ta je bil prej nekaj višje, pa jo je ob požaru pred slabima dvema letoma slabo odnesel. Čeprav je gozd vse okoli ostal skorajda nedotaknjen, tudi koča malo nižje še stoji, je štor, v katerem je bil, zgorel. A kot feniks iz pepela je tudi ta zaklad dobil novo življenje le nekaj korakov vstran. Ko najdemo zaklad, počijemo na Babi, pa gremo lahko še kam. Če je le čas in volja. Lahko jo mahnemo po panoramski poti proti Kremsu in od tam po cesti, lahko tudi nemarkirani stezi, do izhodišča. Ali pa po razgledni poti nazaj na Čemšenik. Lahko nadaljujemo do Potoške gore, se spustimo na Jakoba, če imamo dvoje avtomobilov, pa ubodemo krožno pot po zgoraj opisanih pristopih na Babo, v eno ali drugo smer. Seveda pa so za našpičene tudi višje dosegljivi cilji, Javorov vrh, Cjanovca in Srednji vrh. Ali pa zanimiv Hudičev boršt. Možnosti je torej zadosti, čisto od nas pa odvisno ali bomo katero izbrali. Saj bomo tudi, če se zgolj vrnemo nazaj na izhodišče, naredili lep izlet. Videli morebiti nov konec, z nekaj sreče pa tudi doživeli kakšno lepo srečanje. Pa srečno.