Namig za izlet: Franja

Franja Bojc Bidovec. Jo kdo pozna? Večina vas bo verjetno zmignila z rameni ali celo zavila z očmi. Le kdo je vendarle to? Če pa omenjeno ime povežemo s cerkljanskim hribovjem, se bo morebiti komu že začelo svetlikati. Bolnica Franja. Poimenovana seveda po sloviti partizanski zdravnici. Je bila to morebiti prav na začetku prispevka omenjena Franja? Seveda. Torej bo treba nos geolovskega štirikolesnika usmeriti proti kraju Cerkno? Čeprav je v bližini omenjene bolnišnice nekaj zakladov, vrednih obiska, pa tokrat ne. Odpravili se bomo povsem v drugo smer. Naš cilj bo namreč Ribnica. V njeni bližini, točneje v Nemški vasi je bila omenjena zdravnica rojena, kot tretja izmed sedmih otrok. Tu je tudi hodila v šole, dokler se ni po končani osnovni in meščanski šoli vpisala na gimnazijo v Ljubljano, kjer pa so jo, to še lahko omenimo, kmalu izključili iz internata, saj je prepisovala pri šolski nalogi iz verouka.

Franja

Franja je vsekakor oseba iz naše polpretekle zgodovine, ki si zasluži ustrezno pozornost tudi med geolovci. Zato so se veveričke odločile, da prav v krajih, kjer je bila slovita zdravnica rojena skrijejo zaklad. No ja. Zaklad, kot pove že opis, ni skrit prav v Ribnici ali njeni okolici. Tam bomo zgolj obiskali rojstno hišo Franje, seveda pa, če imamo vsaj malo časa, raziskali tudi samo Ribnico, ki je obiska vredna. Naj zgolj namignemo, da jo bomo najbolj spoznali morebiti ob reševanju tam odlično zastavljenega večstopenjskega zaklada. Kakorkoli. Če bomo želeli najti večstopenjski zaklad Franja, se bomo morali podati na Travno goro. Tja se je namreč Franja ob nemški ofenzivi na Ribnico leta 1943 umaknila skupaj s partizanskimi ranjenci. V napadu sovražnih vojakov je bil del ranjencev in osebja bolnišnice ubit, drugi del pa zajet. Med sojenjem se je Franja skupaj s soobtoženimi sklicevala na zdravniško etiko, ki zavezuje zdravnike k pomoči vsem ljudem. Očitno uspešno.

Torej. Našli smo vse potrebne podatke, na internetu in v okolici Ribnice, sedaj bo treba pa še na končno lokacijo. Travna gora. Kje, kako, kam? Najbolje, da se zapeljemo do Nove Štifte, znanega romarskega svetišča na razglednem parobku. Tam je parkirišč dovolj, za vse možne kolesnike. Dvo, tri, štiri ali več. Od tam se odpravimo naprej peš, saj je sprehoda ravno toliko, da se dobro predihamo. Tri četrt ure. Nič več, verjemite. Kaj bi se vozili višje. Se ne splača. Tudi mi se pred dnevi nismo. Kajti misli so kar hitele, besede odzvanjale, toliko zanimivega je bilo povedati. Snežna odeja se je počasi debelila in ko sva s Slavkom krepko razmigana prikorakala do pomnika dogodkom preteklosti je bilo drevje bogato obloženo s puhasto vato. Le nekaj korakov naprej je bilo treba, da so se oblaki na nebu razmaknili in je bil travnik pod nama takšen, kot bi ga posul s tisoči biserov. Koča je bila zaprta, gospodar je zaspano pomahal delavcem, ki so odpeljali del opreme. Višina Travne gore in kratek račun, že sva hitela nasproti boljšima polovicama. Srečali smo se pri kapelici, skupaj stopili do razglednega parobka pred kočo, ujeli sonce. Čaj iz nahrbtnika nas je pogrel, naredili smo posnetek. Kakor nas je narisalo sonce. Najprej zabrisano, nato povsem ostro. Navdušeno smo mahali sami sebi, olesenela telesa in bele kučme so nam kimale.