Namig za izlet – Krog nad Slovenjim Plajberkom

Slovenji Plajberk? Se kdo tu heca, zafrkava? Saj si človek že ob imenu kraja polomi jezik, kaj šele, da bi tam hodil. Pa je vredno in se splača. Ime pa prav kleno slovensko, pa če nam je to prav ali ne. Korošci, na drugi strani meje, pač zavijajo malo po svoje. Še vedno boljše, kot pa če se lomimo z Windisch Bleiberg. Kakorkoli. Kje za vraga, pa je to? Kam nas ta gumpec spet hoče zvleči? Hm, saj sploh ni daleč, prisežem. Pa še dostop je več kot udoben. Če ga ne opravite s kolesom, kot sem se odločil sam. Ker potem je vsaj nazaj takšna strmina, da bi še cvet našega kolesarstva malo bolj hitro zadihal. Torej, kje, kam, kako? Zapeljemo se na Ljubelj, na drugi strani predora pokažemo enega od veljavnih dokumentov, drugače žal še vedno ne gre. Strah sosedov pred vdorom Slovanov je od nekdaj hud, po plebiscitu pa kljub temu, da so kraji pripadli nemško govoreči manjšini, še bolj izrazit. Spustimo se navzdol, peljemo mimo Nemškega Petra in v zaselku Sopot, to je na koncu vzpona po zavitem klancu, nekje visoko nad sotesko Čepe, odvijemo levo proti dolini Poden (Bodental). Ko se strmina unese, bomo na desni zagledali kolovoz, na levi pa parkirišče, kamor kažejo tudi koordinate prvih dveh današnjih zakladov.

Prvi del poti je nemarkiran, praviloma dobro viden, le na posekah je treba malo pogledati. Če ne drugam na zemljevid na naši navigacijski napravi. Kakorkoli. Nasproti prve hiške na desni strani kolovoza, tik pred stebrički, ki razmejujejo pašnik, zavijemo navzgor. Ko pridemo v gozd, je steza dobro vidna, ni ji težko slediti. Prvo cesto, do katere pridemo, bolj ali manj prečkamo, na razcepu, kjer smo že pri prvem zakladu, pa nadaljujemo po stezi levo. Na poseki gremo cik-cak po njej, potem po gozdu do naslednje ceste. Spet je pred nami poseka, komaj vidna stezica se začne na levi, preskoči na desno stran in skozi gozd višje pelje do sedla, kjer zavijemo desno. Le še nekaj korakov in že smo na Sopotniškem Grintovcu (Loibler Grintoutz). Lepi pogledi v smeri Ljubelja so vredni vzpona in obiska. Hitro poiščemo zaklad, lahko se tudi vpišemo v knjigo, ki je pod križem v že nekoliko zarjaveli škatli za piškote. In vzemimo v ozir to, kar piše na prvi notranji strani. To bi morali tudi pri geolovu imeti vedno pred očmi. Ne zbiraj, uživaj! Po isti poti se spustimo do mesta, kjer smo prej zavili proti vrhu in nadaljujemo po grebenu naprej. Vzpon skozi gozd in mimo pečevja je včasih viden bolje, drugič slabše, sem in tja se odcepi kakšna stezica, ki pripelje kam le lovce, takšne ali drugačne. Ko pridemo do konca gozdne ceste, gremo po precej zaraščenem svetu naravnost, dokler se na grebenu ne usmerimo levo proti našemu naslednjemu cilju. Žingarici (Singerberg). Greben se razširi, hoja je prijetna. Malo pod križem je tretji zaklad na naši današnji poti.

Z Žingarice nadaljujemo naravnost, odprejo se nam lepi pogledi na Dravsko dolino in naprej. Svet se spet malo uravna, ko na levi zagledamo ogromen križ. Zgradili so ga pred dobrimi trideset leti, ob sedmi desetletnici plebiscita. Se ve kdo. Stoji na mestu, do kamor je že takrat pripeljala cesta, na srečo je bil daleč prevelik, da bi ga zvlekli na vrh Žingarice. Hvala, komurkoli že. Vsekakor nas tu čaka četrti zaklad. Nadaljujemo naravnost, lahko gremo po stezici levo ali cesti desno, čisto vseeno, obe pripeljeta skupaj na razpotje pod Rabenbergom. Tudi tu sta dve možnosti. Lahko gremo po markirani poti, sledeč cesti, desno. Ali pa se po ravno tako široki cesti vzpnemo na Rabenberg, na katerem stoji preprosti križ. Vendar pozor. Z vrha tega hriba se lahko vrnemo na razpotje ali pa nadaljujemo po komaj vidni stezici naprej in navzdol. Spust je vsaj v zadnjem delu, ko zavijemo z grebena skozi gozd, bolj zahteven. Če nam takšne pustolovščine niso blizu, sledimo že v osnovi raje markacijam. Kakorkoli. V obeh primerih pridemo na sedlo Vranjica (Oreninzasattel), kjer nas tablica usmeri proti Psinjskemu vrhu (Sinacher Gupf). Pot je lepa, najprej se v ključih vzpnemo na greben, kateremu nato sledimo vse do vrha s križem. V njegovi bližini najdemo naš peti zaklad.

Z vrha se lahko vrnemo po poti vzpona, lahko nadaljujemo naravnost in se vračamo v Slovenji Plajberk skozi zaselek Strugarje (Strugarjach) ali pa gremo od mize in klopi pravokotno na vršni greben v gozd. Brez težav bomo našli stezico, kateri sledimo navzdol. Dobro je vidna, markacij ni, pa tudi niso potrebne. Pripeljala nas bo prav, na cesto, do posameznih hiš, najprej podrtih, potem celih, še živih. Cestam sledimo do glavne ceste, ki pelje v dolino Poden, nadaljujemo ob njej skozi Slovenji Plajberk z gostilnama, vsako na svoji strani ceste, pod cerkvijo, vse do izhodišča. Naš krog je zaključen. Seveda pa lahko, če je še kaj dneva, volje, moči, časa, raziščemo še kaj tam okoli. Le malo nad parkiriščem je recimo mostiček čez Podnico (Bodentalbach), kjer lahko namočimo razgrete noge. Ali pa potoku sledimo proti soteski Čepe. Ogled soteske je sicer plačljiv, vendar je kasa nad Podljubeljem (Unterloibl), zato nas vsaj do naravnega mostu in pogleda na slap Sopot (Tschaukofall) verjetno ne bo nihče preganjal.