Kraška trilogija: Planinska jama

Kraška trilogija se je zgodila v enem dnevu, a jo sestavljajo trije članki:
1. Rakov Škocjan – začetek zgodaj zjutraj,
2. Unška koliševka – cilj današnjega dne,
3. Planinska jama – slučajno voden ogled.

Ura je 16:30. Za pravega geocacherja dneva še ni konec. Dan je poleti dolg, zato se da še pobrati kar nekaj zakladkov. Nahajava se na lokaciji N45.827400° E14.264778°. Kam torej? Najbližji za pobrat je neki rtkeš GC3YB97 Planinska Jama – An Underground Confluence. Zračne linije 1,5 km. Prideš, poslikaš, greš. En hiter obisk, prideva do vhoda, rečeva: “Lepa jama, lepi vhod!”, in greva dalje iskat smešnjake.

Zalomilo se je že pri prevozu do lokacije, ker parkirišče ni označeno. Zato sva se peljala kar na pamet “drive by visible”. Aha tam je, tam bo treba levo do keška … joj, ne tukaj, ne moreva zavit levo, dovoljeno samo za lokalce. Kam pa te naj peljem? Glej tam tablo “Planinska jama”. Ma super. Follow the sign. In sva se peljala okoli riti v žep, torej okoli vasice okol’n’okol. Tako je namreč nova cesta speljana. Edini problem je bil, ko tik pred koncem zaviješ levo, pa je bila zaradi neurja iz prejšnjih dni ene 3 metrska luknja ob cesti. Malo stisneš earth in se zapelješ mimo.

Parkirala sva pri Ravbarjevem stolpu, ki pa je bil trenutno zaprt. Za ogled stolpa je potrebna najava. Isto parkirišče pa služi tudi za dostop do Planinske jame. Ob robu so lepe, nove opisne table, kaj se tukaj pravzaprav dogaja.

Medtem ko bereva, naju vpraša gospa Dijana, če si želiva ogledati jamo, da se pravkar pričenja voden ogled. Nekaj malega za plačat, ampak se ne moreš zgubit. Greš noter enih 500 metrov in si ogledaš konfluenco rek Pivke in Rak, ki se tam spodaj združita v reko Unico. SSKJ: konfluenca – STEKANJE, ZLIVANJE REK, STOČIŠČE. Pa greva! Od Unške sva usrana že tako do kolen, imava pa s sabo vso bojno opremo (beri: svetilke in primerna oblačila). Jama je odprta od/do … https://planinskajama.wordpress.com. Ponujajo tudi malo daljši ogled, kjer si v jami kakšnih 6 ur in prideš na koncu ven “pri Postojnski jami”.

Gospa Dijana nam je ob tablah na parkirišču najprej razložila, v kaj se podajamo, nato pa smo bejžali proti jami. Pot nas je vodila mimo elektrarne, ki pa na žalost ni v funkciji. Je pa v okolici vse lepo urejeno in do jame vodi lušten dolg lesen most.

Ustavimo se tik pred jamo in pogledamo navzgor. Do višine 65 metrov nad vhodom v jamo sega navpična stena, najvišja višinska razlika med vhodom in najvišjo vidno točko pa je več kot 100 metrov.

No, mi pa dalje v jamo. Na začetku nič kaj posebnega, neka “vlka lukja”. Takoj na začetku majhen jez, ki napaja elektrarno z vodo.

Dijana nas popelje naprej, malo za ovinek, kjer pa je znak “STOP”.

Velika rdeča zaklenjena vrata, ki navadnim smrtnikom preprečujejo raziskovanje neznanega podzemlja. Ampak mi imamo čarobni ključ. Dijana reče: “Sezam, odpri se!”, in vrata se odprejo. Ob vhodu nas prešteje, 8 nas je. Takoj nadaljujemo čez precej dolg most, enih 25 metrov na levi breg Unice. Zanimiv DOLG most v precej nepoznani jami. Narediš brv in ne kompliciraš z nekimi presežki gradnje.

No, takole pravi Dijana. Med prvo in drugo svetovno vojno so Italijani želeli pripraviti to jamo za ogled in jo dejansko povezati s Postojnsko jamo. Kar sem napisal zgoraj je torej res, a obisk, tisti 6 urni, je voden le do velike jame, imenovane Paradiž. Italijani so v jami pripravili zelo lepo pot, široko kakšen meter, ponekod več, ponekod manj. Ob strani je celo ograja, na katero pa, kot pravi Dijana, se ne smemo naslanjat. Pot je precej blatna, za tiste s tenis copati bo po koncu obiska kar hüdo.

Vsak s svojo lučko nabijamo kilometre v jami in vsake toliko časa nas Dijana ustavi. Postroji nas v linijo ali polkrog in nam pokaže kakšne zanimive skulpture, ki jih tvorijo jamske komponente. Hm, postaja zanimivo!

Pridemo do velikega lijaka, ki ima na vrhu premer kakšna 2 metra. Notri, iz stropa tam nekje daleč gori, konstantno kaplja voda. V njej učenjaki zbirajo mikroorganizme, ki jih potem analizirajo ter tako spremljajo živalski svet v jami.

Gremo naprej. Kapniki in skale tvorijo različne oblike. Dijana na eno posveti s svojo svetilko in senca na drugi strani se spremeni v čarovnico. Tako strašno, z bradavico na nosu. Pravi, da slike ne smem objavit, ker bi lahko ušla iz podzemlja in bi bil joj. Oglejte si jo torej sami in jo pustite v jami.

Kapnikov v jami je za izvoz, vsake toliko časa se ustavimo pri kakšnem in ga pokomentiramo. Eden je v obliki zmajeve glave.

Še malo naprej pa vidimo skale, kjer si je zmaj brusil kremplje. Učenjaki to poznajo pod imenom GC3JF5X.

Vse skozi nas ob levi strani spremlja reka, ki včasih bolj, včasih manj bučno šumi.

Ogledamo si ponvice, ki pa so na žalost prazne. Zgleda da je bolj sušno obdobje.

Naletimo tudi na majhen izvirčić, kjer je voda baje pitna.

Tik nad njim, tam zgoraj, kjer je črna luknja, se nahaja Mrtvaški rov. Brez panike, nihče ni tam totgegangen. Tako se imenuje zato, ker se v rovu sploh ne sliši šum reke. Skriva pa še eno zanimivost: v tem rovu so partizani med WWII skrivali orožje – bombice, municijo, mitraljeze, puške, klobase. Sem pozabil vprašati, če obstaja kakšna povezava z eksplozijo bencina v Postojnski jami oz. tisto iz filma Ne joči, Peter.

Migamo dalje in gremo mimo velikega slapa sige. Če sem prav razumel, tam ne teče voda, ampak počasi navzdol polzi siga. Vse skupaj pa zgleda kot slap. Za več informacij se obrnite na Dijano.

Malo naprej, tik nad potjo, nas pričaka najlepši del jame. Majhen bazenček, skrit med kapniki in obdan z njimi. Dostop do njega je možen le po ozki potki, zato si ga ogledamo v skupinah po 3. Res lepo za videt, to je pristni jamarski svet, ki ti dušo napolni z lepimi spomini.

Še vedno smo na lepi široki blatni spolzki poti, tako da naš napredek v jamo z vsakim korakom narašča za 0,001 km. V zraku je megla, zato se vidi zelo slabo. Predvsem z mojo naglavno lučko, kateri zgleda pohajajo moči. Pa sem ji zamenjal baterije še včeraj. A glej ga zlomka, Simoni se na njeni čelki dogaja enako. Obe lučki se kar začneta ugašat na vsaki 2 minuti. Imam pa še tretjo v žepu, ki ima tam okoli 6000 lumnov svetilnosti. Taka da gate trga, ampak glej ga zlomka … pozabil sem jo napolniti pred odhodom in sveti bolj mizerno kot neka cestna plinska svetilka iz konca 19. stoletja. Me je kar sram uporabljat, ker imajo drugi kar neke svetlobne topove. Sploh vodnica Dijana, ko prižge svojo svetilko na ful, osvetli celotno jamo kot da se dela beli dan. To si moram kupit!

Še vedno smo na potki, a pridemo do drugega znaka “STOP”. In Dijana reče: “Sezam, odpri se!”, in vrata se odprejo. No, malo je imela problemov s ključavnico, ker smo bolj v notranjosti in na vlažnem, a je šlo.

Prebijemo se skozi miniran nizek tunel, dolg kakšnih 10 metrov in pridemo do mosta, ki vodi na drugo stran reke. Zgoraj nad mostom, enih 15 metrov visoko, se nahaja luknja, skozi katero se pride v sifon, od koder se pride pačnekam, ker lahko vidiš reko Pivko. Most pod nami, mi pa na drugo stran. Na razgledno ploščad. Prišli smo na sotočje dveh rek.

Iz desne se počasi vali reka Rak, iz leve pridivja Pivka, ki pa mora narediti skoraj 180° obrat in skupaj odtečeta levo zadaj v Unico. Stojimo v ekstremno veliki dvorani, visoki kakšnih 15 metrov ali več. Tako da, ko je tukaj vode narastejo, mora bit kar dost H2O. Ogledamo si sotočje še brez svetilk. Tema je kot v rogu. Dijana pove, da če se trikrat obrneš okoli svoje osi (vertikalne!), ne veš več, v katero smer si obrnjen. Probaj enkrat, ko boš sam enih 500 metrov globoko v jami.

Jamo so odkrili leta ~1745, tole sotočje pa je odkril neki lokalni župnik kar precej let kasneje. Si je moral kar upati v tistih časih, da se je spustil tako globoko. Na tej župnikovi točki bi se mi morali vrniti nazaj, a Dijana nas izzove, če si želimo ogledati še človeško ribico v njenem življenjskem okolju. Za to moramo prepešačiti še nekaj sto metrov naprej in vsi se strinjamo. Saj eno smo videli že prej, tam nekje na pol poti. Smo jo slikali kot nori, potem pa je Diana povedala, da je gumijasta. Fotek se je kar sam pospravil.

No, še vedno smo na italijanski potki in jo šibamo proti človeškim ribicam. Moramo biti čisto tiho, da nas ne slišijo. Kajpavem, saj nimajo ušes! Nas pa verjetno čutijo. Dijana nam razloži, da jih predolgo ne smemo osvetljevati, ker … pač jih ne smemo, pika. Tukaj se zdaj postavite v vrsto. In Dijana posveti v reko dva, tri metre pod nami in glej ga zlomka, ribice plavajo.

Mislim da smo videli tri, od katerih se dve kar takoj skrijeta, en pa mirno plava in sem nam fotogenično nastavlja. Manekenka bo, ko bo odrasla.

Dijana pove, da jih je tukaj okoli 10 do 12, v celotnem sistemu pa ocenjujejo, da jih je okoli 500 do 1000. Od tukaj tudi celo dobavljajo človeške ribice za na ogled v “Expo jama kras” pri Postojnski jami. Fantastično!!! Videti človeško ribico v njenem okolju. Prvobitna jamarska izkušnja. Pa ni vam treba zdaj takoj v soboto it na izlet v jamo, ampak se pa splača. Tako da ja, pojdite.

Vrhunec današnjega dne pa je pomenil tudi zaključek krasnega ogleda jame. Po isti poti smo se vrnili nazaj do vhoda v jamo, kjer nas je za konec pričakal še nenavaden vremenski pojav: ploščata meglica (glej sliko). Hvala Dijani za zanimivo vodenje in krasno kraško izkušnjo. Bi vi tudi?

Ali vam je bil članek všeč? (da/ne)