Namig za izlet: Lisca

Prvi korak je nekam zapleten. Je namreč tesno povezan z voljo. Te po navadi primanjkuje. Tako se nam kaj lahko zgodi, da naš biološki stroj zaradi nje zarjavelo obstane na mestu. In grozi, da se ne premakne nikoli več. Pa je v resnici potrebujemo tako malo. Volje namreč. Samo za prvi korak. Potem gre kar samo. Kam? To že določi kasneje glava, kaj bi se obremenjevali s tem že na začetku. Če imamo le našpičena vsa čutila, bomo že ubodli pravo. Ko oči zaznajo sončne žarke, ki se med redkim drevjem prebijejo skozi sušečo se meglo, nos zavoha jutranje dehteči cvetoči travnik, ušesa napolni zaspano žgolenje ptic, jezik posladka zapoznela borovnica in lase skuštra nagajivi veter, vemo, kam bo treba. Na pot!

Lisca, čudoviti razglednik tam med Sevnico in Jurkloštrom je nedvomno primeren cilj. Tudi za nas, geolovce. Izhodišč je nešteto. na s travniki prekrit vrh se lahko podamo s katerekoli strani. Vsekakor je zanimiva Jurkova pot iznad vasice Breg. Izhodišča ni težko najti. Nad vasjo bomo na desni strani ceste uzrli parkirišče z opisnimi tablami, klopmi in mizo. Od tam nas markacije na drugi strani ceste, prav nasproti parkirišča, povabijo v gozd. Pot se zlagoma vzpenja, niti zadihamo se še ne, ko pridemo na travnik. Gremo ob njegovem robu, ga prečimo in nad osamljeno in vsaj na prvi pogled precej zapuščeno domačijo zavijemo ponovno v gozd. Pot je prijetna, ne prestrma. Če je ne bo že pretirano obliznil slinar, znamo ob poti najti v poletnem ali jesenskem času tudi kakšno lepo gobo zvenečega imena. Ko zadiši po jeseni, nas bodo na robu gozda, kjer se že vidijo prve hiše in zvonik cerkve sv. Janeza Krstnika na Razborju, presenetili bogato obloženi kostanji. V vasici Lisce nam markacije pomignejo, da bo treba v breg, čez travnik in nato v gozd.

Pot je prijetna in tudi v sončnem dnevu ne prevroča. Vzpenja se zlagoma, če je kje treba malo zagristi v kolena, se kmalu strmina unese. Pri sv. Joštu se poti združujejo in ločujejo. Smerokaz proti našemu cilju je jasen, torej ni nikakršnega dvoma, kam. Po prijetni gozdni poti se vzpnemo do travnikov pod vrhom. Gremo mimo vzletišča za zmajarje, ki je hkrati tudi čudovito razgledišče, do Tinčkovega doma in se nato mimo Jurkove koče napotimo še do razglednika na vrhu Lisce (948 m; dve uri, če nas zamikajo gobe, da o zakladih ne govorimo, raje računajmo tri). Vendar pozor. Poti proti vrhu je še veliko. Lahko se že v vasi Lisce odločimo za sprehod do vasi Cerje. Od tam, s parkirišča, ki je hkrati tudi zanimivo razgledišče, proti vrhu pelje mestoma kar zahtevna zavarovana plezalna pot (ferata).

In kod nazaj? To se bomo morali odločiti pa sami. Lahko se vrnemo po poti, po kateri smo prišli. Ali pa uberemo eno od drugih poti, le to pazimo, da do izhodišča, kjer nas bo verjetno čakal jekleni konjiček, ne bomo imeli predaleč. Če se vračamo mimo sv. Jošta, skozi ključavnico pokukajmo v cerkvico in na zidu opazujmo martinčka, ki vpija toploto sončnih žarkov. Če hitimo nazaj do izhodišča, bo to najboljša možnost. Kolikor pa hočemo malo klobasati in potem klobaso tudi uspešno zašpiliti, jo lahko recimo mahnemo proti Sevnici. In se nato (skoraj) do izhodišča odpeljemo z vlakom. Zakaj pa ne?