Žabji večer 2019

Zima je bila letos izjemno neprijazna. Prišla in odšla je brez pozdrava. Tako so se tudi dvoživke iz zimskega spanja zbudile prej kot lansko leto. Neprespane so začele laziti okoli že konec februarja, ampak so zaradi suhega vremena in kasneje nekaj mraza še malo podremale. Geolovci smo se, še posebej zaradi velikega uspeha lanskih Žabjih večerov, znova odločili, da jim na njihovi poti do mrestišč pomagamo tam, kjer so najbolj ranljive: pri prečkanju ceste. Tudi letos smo akcijo Žabji večer zasnovali kot več skoraj sočasnih CITO dogodkov na petih različnih lokacijah v Sloveniji. Pod taktirko Kremenčkovih in ob sodelovanju lokalnih organizatorjev Geobunkelj.si, NiSEM, icabrian (ki ga je po spletu okoliščin na terenu zamenjala ekipa Culto) in Kinčoropi. Glede udeležbe nismo bili v strahu, vsaj ne geolovske. Malo več negotovosti je bilo z dvoživkami, saj vreme letos ni bilo najbolj idealno. Kljub temu smo z uspehom več kot zadovoljni. Hvala vsem organizatorjem, pa seveda udeležencem in nenazadnje bunkeljskim prostovoljcem, ki so v Ljubljani in Mariboru pripravili poučna uvoda.

 

Ljubljana (GC83WXD)

Planiranje že tretje ponovitve reševanja dvoživk smo pričeli že na srečanju na Orlah, vendar nas je tudi tokrat narava do konca držala v napetosti. Zadnje dni smo bili v navezi s Herpetologi, ki so dali zeleno luč. Namreč v umetnem kanalu od živalskega vrta do fakultete za računalništvo se dnevno nabere okoli 200 žabic, kljub ohladitvi in pomanjkanju vlage. V Ljubljani smo se zbrali ob 19. uri, saj smo bili vezani na organizatorje, ki imajo vsak dan akcijo ob isti uri. Po prihodu na lokacijo je bilo že sumljivo veliko rumenih jopičev pred mogočno skulpturo bivola. Aktivnosti so stekle, da smo hitro opravili z uvodnimi dejavnostmi, saj so bili najmlajši že željni akcije. Prvi primerki so bili tako odkriti še pred samim uradnim začetkom. Ker so nas naši trije prostovoljci že čakali pri začetku Pelikanščice, smo z vsemi prijavljenimi pomočniki pohiteli na zbirno točko.

Po uvodnem pozdravu smo se zaradi lažje organizacije razdelili v tri skupine. Otroci so kar tekmovali z naučenim od lanskega leta, kar je pri marsikom sprožilo veliko začudenje in ponos. Razdelili smo si teritorij in razkužena vedra ter se podali v lov. Zagreti prostovoljci so nosili žabice tako hitro, da jih naša prostovoljka Anja ni uspela niti sproti popisati. Za vsako smo morali ugotoviti točno vrsto, spol, oziroma parček v ljubezenskem objemu (ampleks). Prvi odpor po dotiku je bil tako premagan in vsi so si zmočili in umazali roke pri lovljenju živalic. Najtežje je loviti male rjave žabice, ki so spolzke in skačejo kot navite. Čeprav nas je bilo malo manj kot lani, smo hitro prečesali področje okoli kanala in sedaj je bilo treba le še izpustiti naše svate v ustrezne mlake. Rjavke domujejo v mlaki ob kanalu, kjer delajo družbo nekim drugim neavtohtonim živalcam.

Zaradi naših najmlajših smo se nazaj grede z veliko opreznostjo sprehodili še ob zaščitni ograji do ZOO-ja. Tudi tam smo nalovili še nekaj kapitalcev, največ pa v odtočnem kanalu pod parkiriščem. Sledil je sprehod čez cesto do vhoda, da smo krastače spustili na prostost. Za konec pa smo preverili še prostor na parkirišču, kamor je zatavalo nekaj izgubljenih dušic. Po slabih dveh urah smo z akcijo družno končali, tudi z mednarodno pomočjo JakeDot, kolega iz Linza, ter mladega češkega para MiJa5, ki sta pri nas trenutno na izmenjavi in jima je bila to prva udeležba na srečanju! Velika zahvala gre Anji Bolčina, Niku Šabedru (lani je pomagal ob Treh ribnikih) in Rudiju Kraševcu, da so si vzeli čas za nas in smo z njihovo pomočjo in ostalih 29 geolovcev (23 ekip) prenesli na varno 302 krastače, 28 rjavih žab (sekulj) in 6 rosnic. Akcija se nadaljuje vsak večer ob 20. uri, če ste zamudili naš termin, ali samo ponoviti izjemno izkušnjo reševanja nemočnih dvoživk.

Maribor (GC83XRQ)

Včasih je mokro vreme lahko tudi boljše in tako bi moralo biti tudi danes. Zato smo danes … čakaj, gremo po vrsti, kot so hiše v Trsti.

V Mariboru smo se zbrali ob 19.00 uri, tokrat z mednarodno udeležbo. Iz Avstrije sta prišla fredelnet in karin aus ö, skupaj torej štirje. Vseh skupaj pa nas je bilo 16 osebkov, vsi z rumenimi ali oranžnimi jopiči. Še najbolj so bili nestrpni otroci, ki niso vedeli, kaj jih čaka. Bali so se, da bodo dobili bradavice, če se bodo dotaknili žabe, ali pa se bodo spremenili v krastačo, dokler jih lepi princ ne reši. Začetni vpis v logbook, zamenjava nekaj malega TB-jev, babji čvek in čakanje na Dašo, s katero smo bili dogovorjeni ob 19.30.

Enako kot lani nam je tudi letos pomagala Daša iz Društva študentov naravoslovja. Najprej nam je na slikah pokazala žabe, povedala kako ravnati z njimi in na kaj paziti. Dobili smo tudi najete emparje, ki so bili razkuženi, ker med žabami razsaja nekabolezennevemkakosejireče. Razložila nam je tudi, da so žabe zavarovane. Nejc pa je vprašal: “Pri kateri zavarovalnici pa? Pri Savi?”. Še dobro da smo imeli Nejca, da je popestril popoldne. Daša je potem popisala vse prisotne, kasneje pa tudi vse žabe, ki smo jih našli.

Nestrpnost je predvsem med otroci naraščala, zato smo jo mahnili na delo. Ob manj prometni cesti je postavljena 30 cm visoka ograja in tam smo male zelene/rjave tudi iskali. Bilo je precej listja, zato smo bolj kot gledali napenjali ušesa, da bi slišali premike. Nič, nič, nič. Nič od nič. Ampak po nekaj časa pa se nam je le nasmehnila sreča in smo našli eno krastačo. Ne, NiSEM je poljubil, sem je pa bil vesel. Še bolj pa otroci, ki so se držali bolj nazaj (saj veste, zaradi bradavic). Z zanimanjem so jo ogledovali, pogumni so se je tudi dotaknili. Nato smo jo prenesli na varno preko ceste in jo spustili v vodo.

Potem smo pregledali še ostala področja, vendar žal – neuspešno. Število najdb se je tokrat ustavilo pri številki 1. Torej: 16:1. Okoli ribnikov smo se po drugi strani vrnili na zbirno mesto. Malo razočarani a kljub temu zadovoljni smo se dogovorili, da se še dobimo v naslednjih dneh, ko bo bolj mokro in toplo. Na lokaciji pri Treh ribnikih študentje dežurajo vsak večer po 20.00 uri in pridruži se jim lahko kdorkoli. V najboljših dneh rešijo oz. prenesejo tudi do 100 žabic.

Zelo veseli smo bili tudi mednarodne udeležbe (Ich freue mich sehr darauf, dich zu sehen). Jezikovna bariera je pri nekaterih problem, vendar smo se sporazumeli in rekli katero geokešersko.

V bistvu je bilo zunaj precej mrzlo, okoli 10 °C, zato smo po koncu nekateri še malo pokramljali, večina pa jih je popihala na toplo. In tako se je končal naš mariborski »žabji večer brez žabic«.

Harije (GC841D3)

Že takoj po lanskem Žabjem večeru je ekipa Kinčoropi povedala, da je blizu Ilirske Bistrice lokacija, kjer so žabe že pred desetletji prenašali taborniki. Letošnji najzahodnejši in najjužnejši Žabji večer je tako potekal pod vasico Harije. Ko smo se v soboto pod večer zbrali, ni prav nič kazalo na uspeh dogodka: pihal je mrzel severnik, pivo dobrodošlice se je v roki kar sproti hladilo. Larsovi rjavčki  so priskrbeli ravno toliko energije, da je prevladala zdrava pamet. Dajmo se sprehodit ob cesti, če smo že tukaj, potem pa hitro nekam na toplo. Vzeli smo samo dve vedri, pa še od teh smo enega začeli polniti s konvencionalnimi CITO zadevami. Kot edini cilj smo si zadali najti več dvoživk kot Mariborčani. 😉

Na naše veselje in žabjo srečo se je izkazalo, da smo bili preveliki pesimisti. Po kakih 20 minutah smo še kot strnjena skupina našli prvi krastačji parček. Cilj smo dosegli, kaj pa zdaj? Eni so šli naprej, drugi so malo zaostali, oboji pa smo naleteli na še nekaj premraženih krastačjih parčkov in nekaj krastačkov, ki so neveste šele iskali. Veter je obrnil v jug, nekoliko se je otoplilo. Konvencionalni CITO odpadki so šli na začasno deponijo, da je vedro začelo služiti svojemu namenu. Ko smo se spet zbrali ob znaku Pozor žabe pred vasjo, je bilo v obeh vedrih živahno. Na poti nazaj proti izhodišču smo jih kar nekaj zadnji hip pobrali s ceste, nekaj pa še na brežini in s travnika. Ponje smo se na koncu sklanjali kot po petlinge na power trailu. Ob prvem izpustu smo jih našteli 46. Najdbe pa so se še kar vrstile. Na koncu smo našteli 65 krastač, 1 rosnico in 1 sekuljo (oziroma skupaj vsaj 80, če štejemo še vse tiste, ki jih nismo povozili na poti na afterparty 😇). Kaj bi šele bilo, če bi bilo vreme žabam prijazno?! Čez cesto bi jih nosili z lopatami. Aleš je izbral odlično lokacijo, ki je sploh ni na žabjem zemljevidu! Sem bomo geolovci še kdaj prišli. Pa tudi afterpartyja na standardni bistriški lokaciji, ki se je potegnil krepko čez deseto uro, se ne bomo branili. Sploh če Lars spet prinese svoje rjavčke in taščine rogljičke.

Hraše (GC83W42)

V Hrašah smo se geolovci zbrali že tretjič. Prvo leto ob prečesavanju obcestnega travnika nismo našli nobene pomoči potrebne živalice. Lani smo imeli srečo z vremenom in v naša vedra pobrali nekaj parčkov in tudi par poskočnih regic. Letos, ko sta se nam pridružila tudi geolovska prijatelja iz Avstrije, smo zaradi žabam neugodnih vremenskih razmer na zborno mesto spet prihajali z velikim dvomom v uspešnost načrtovane akcije. A geolovski optimizem ali pa trma, kakorkoli bi že temu lahko rekli, je deset ekip odločenih da preverijo situacijo na terenu, pospremil na bližnji travnik.

Prav hitro, tam kot lani, smo našli prvi krastačji parček. Vsako življenje šteje! Zato, tudi če bosta to edini rešeni, je bilo vredno priti.
Ob zaključku smo bili še malce bolj zadovoljni. Res ne toliko kot lani. A skupnimi močmi nam je ta večer uspelo srečno na pot proti mlaki pospremiti 2 žabici in16 krastač.

Rova pri Radomljah (GC841BD)

Rova pri Radomljah je dovolj mokra lokacija, da je udeležba dvoživk skoraj vedno zagotovljena. Tako se tudi letos dvanajst udeležencev dogodka oziroma pet geolovskih ekip ni moglo pritoževati, da je bila nevesta na žabji svatbi bolj kmečka. 😉

Posebnost letošnje izvedbe dogodka je bil precejšen dvosmeren promet, saj so se mnogi svatje že vračali nazaj v gozd. In tako kot lani, je prišel geolovce pozdravit tudi pupek. Dela je bilo za vse dovolj, ocenili so, da so skupaj prenesli okoli 70-100 krastač in žab.

Poročila s posameznih lokacij (in fotke, kjer ni posebej označeno) so prispevale ekipe Kremenčkovi, NiSEM, icabrian, Culto in Geobunkelj.si.