Namig za izlet – Rjavica

Rjavica je vršiček severno od Suhega ruševja in vrhov nad njim, dejansko vzpetina v grebenu, ki teče s Palca proti severu. Na eni strani se njena pobočja spuščajo v dolino Poden, iztečejo se prav na Pravljičnem travniku (Märchenwiese), na drugi proti dolini Ljubeljskega potoka ali Borovnice (Loiblbach). Njena pobočja so kamnita, gozdnata, danes večinoma zapuščena, samotna. Na Rjavico pelje markirana pot iz doline Poden, točneje kraja Žabnica, opisana je tudi na znani domači spletni strani. A ne pričakujemo znanih rdeče belih markacij. Tu so rumene z črno številko 12 na sredini. To je najbolj običajen dostop do razglednega vrha, na katerem je seveda tudi … zaklad. Dostop, ki je dobro opisan,  priporočam vsem, ki nimajo pustolovske žilice in jim je iskanje pozabljenih stezic tuje. Za vse ostale pa … na omenjeni spletni strani je tudi opis poti (delno gre za brezpotje), ki do vrha pripelje iz avstrijske strani Ljubelja mimo kmetije Pamž in čez Sveto Peč. Obe na strani hribi.net opisani  poti do vrha pripeljeta s severne strani. Vendar je mene bolj zanimal južni greben. Nanj pripelje pot, ki se začne na Pravljičnem travniku, torej z zahoda. Glede na opis, ki sem ga našel, je v gozdu težko, če sploh, sledljiva. A nanj pripelje pot tudi iz vzhoda, iznad kmetije Pamž, čez zapuščeno Strahovo planino. To sem sklenil najti tokrat.

Za začetek naj napišem, da pot ni za vsakogar, predvsem to ni lagoden družinski sprehod. Pa vendarle je za izkušenega hodca, ki je vajen hoje po brezpotjih in se mu ni težko prijeti za skalo, vejo in si pomagati naprej, dejansko dokaj enostavna. Poleg nekaj pustolovščine in čudovitih pogledov, si na tem pohodu lahko obetamo predvsem veliko samote. Vrh sicer glede na vpisno knjigo ne sameva, a le redkokdo, če sploh kdo, se do njega poda po spodaj opisani poti. Odločitev je torej sprejeta, kaj pa sedaj? Najprej, s seboj imejmo zaradi lažje orientacije telefon ali Garmin z zemljevidom, ki ima vrisano pot (OSM). Potem se odpeljimo do Ljubelja, pokažimo osebni dokument in takoj za mejno hiško zavijmo ostro levo. Kot bi mignil bomo na mestu, kjer je med drugo svetovno vojno stala izpostava koncentracijskega taborišča Mauthausen, katere taboriščniki so s severa kopali predor, po katerem se sedaj vozimo sem in tja pod Povno pečjo. Peljemo naprej in ko prečkamo hudournik, zavijemo desno (naravnost kmetija Pamž) ter cesti sledimo najprej navzdol in potem navzgor do razcepa, kjer gremo levo. Ko drugič prečkamo hudournik, smo na mestu, kjer bo treba vzeti pot pod noge. Sam sem tu pustil kolo, vi lahko avtomobil, če ga niste že kje prej.

Prvi del poti je prekrit z mladim drevjem, ki ga je lastnik podrl in pustil, da ga pohrustata bodisi čas ali pa lubadar. Hoja preko teh naravnih ovir res ni prijetna, ognemo se ji tako, da zagrizemo v pobočje takoj za hudournikom, pod steno oziroma strmino pa zavijemo levo in vzpnemo do drobne stezice, ki nas odpelje desno. Po širokem grabnu, prekritim z listjem, se vzpnemo do pobočja nad hudournikom, ki ga pri sosedih, kot pravi zemljevid, imenujejo Selenitzagraben, po naše naj bi bila to Spodnja Zelenica. Pobočju sledimo proti zahodu, dokler nas ne odloži v graben. Mislim, da ni treba poudarjati, da je prehod po njem oziroma preko njega možen le ob suši, ob deroči vodi pa je smrtno nevaren. Sam sem tu postavil majhnega možica, kot smerokaz ob povratku. A ne vem, koliko časa bo stal. Vzpenjamo se kar po grabnu, dokler ne zagledamo prehoda na desni strani (v pomoč nam je zarisana pot na telefonu, tudi možic, dokler ga ne odnese voda). Gremo po stezici, med ruševjem prečimo pobočje. Ko pridemo do ozkega, z listjem pokritega grabna, pa najbolje, da zagrizemo kar po njem naravnost navzgor. Pripeljal nas bo na rob nekdanje Strahove planine, ki je v več uravnavah, izteče pa se dejansko prav na grebenu. Pod njim se držimo bolj desno, potem pa poiščimo drobno stezico in ji sledimo po ali ob grebenu do manjšega križa na skali. Tu se naša pot združi s potjo, ki pride iz zahoda.

Pot do vrha je od razpotja dobra, jasna, v pomoč so tudi kovinske puščice na drevju. Mestoma se je treba prijeti za kakšno skalo, sploh, ko se za nekaj metrov pot umakne na zahodno stran grebena. Vendar večjih težav ne bi smelo biti, vrh je že pred nami. Zaklada nekaj metrov od križa ne bo težko najti, vzemimo pa si čas za razglede, kajti vidi se res veliko. In za uživanje v samoti, le malo verjetno je, da bomo koga srečali ali na vrhu dočakali. Sam sem za pot od mesta, kjer sem pustil kolo, potreboval uro in pol. Vračal sem se po isti poti in bil navzdol še dokaj hitrejši. Za konec pa še enkrat opozorilo. Opisana pot je dejansko v precejšnjem delu brezpotje, ki se ga lotimo le, če imamo zadosti izkušenj. Praviloma izlet opravimo v družbi, zaradi tega, ker je to prijetneje, pa tudi varneje. Če pridemo do mesta, kjer je napredovanje za nas pretežavno, se obrnimo. Še toliko poti je pred nami, res nima smisla, da bi se nam kaj zgodilo prav tu. Oči imejmo odprte, zaupajmo pa tudi sledi na naši navigacijski napravi. Ta je kar točno vrisana, le v hudourniškem grabnu sam nisem iskal poti levo ali desno, temveč sem po tokrat suhi strugi splezal kar naravnost navzgor. Če koga še kaj zanima, ve, kje me dobi. Sicer pa po pameti in … srečno.