Namig za izlet – Srednji vrh

Dejstvo je. Če hočemo kaj videti, se moramo vzpeti visoko. Pa naj gre za to, kar vidijo naše oči ali tisto, kar želimo videti nekje v sebi. Saj zato smo bili verjetno vedno vsaj malo nevoščljivi, ko smo videli ptice, ki so jadrale visoko na nebu. Morebiti je bil tudi to razlog, da smo hoteli priti višje, seči proti njim. In kje bi jim bili lahko bližje, kot v strminah vsaj na prvi pogled tako nekoristnega sveta. Toda kakšno presenečenje! Tam visoko ni bil zgolj čudovit razgled na vse možne strani. So bile tudi rože, tako zelo posebne, dehteče ruševje, suhi viharniki. Bile so živali, ki so zvedavo gledale izza skalnega parobka ali prhutajoč prestrašeno odletele. Zato gore niso bile zgolj skrinjica, ki smo jo po obisku za vedno in dokončno zaprli. Vanje smo se začeli vračati, znova in znova. Nekako so nas zasvojile. In danes vanje ne hodijo zgolj posamezni divje neustrašni pustolovci, temveč dejansko široke ljudske množice. Zato se je včasih dobro malce izgubiti, ubrati poti, ki še niso toliko shojene, kjer tišina še šepeta. Srednji vrh je kar pravšnji za kaj takšnega. Sredi obljudenih in priljubljenih gorskih poti je ta čudovito razgledni vršiček velikokrat osameljen. Ga gremo pozdravit?

Srednji vrh je vršiček, ki je obdan z očaki Karavank. Na eni strani je masiv Begunjščice, na drugi, čisto blizu, Vrtača. Na tretji, le nekoliko dlje, prvak te gorske verige, ki razmejuje sončno in senčno stran Alp. Slovenijo in Avstrijo. Stol ali kot mu rečejo sosedje Hochstuhl. Proti njemu teče pot, ki se na sedlu Šija razcepi. Če prihajamo iz smeri Koče pri izviru Završnice, bomo desno zavili na Vrtačo, naravnost nadaljevali proti Stolu in levo začeli z vzponom na naš današnji cilj. Pot do sedla je označena, lahka, primerna za vsakogar. Vzpon proti vrhu je nekoliko bolj strm, vendar zaradi hoje med ruševjem prav nič posebej izpostavljen. Ko pridemo na greben, je vrh le nekaj korakov levo, označuje ga napis, pod njim je skrinjica z vpisno knjigo. Toda posebej pritegne klop, ki stoji na nenavadnem, izpostavljenem pomolu. Do nje vodi stezica, vsekana v rušje, tik pred klopjo bodimo pozorni, eno mesto zahteva nekaj previdnosti, vendar ga običajni hribolazec ne bo niti opazil. Da se z vrha vidi daleč, je jasno. Da je že sam vrh pravi zaklad tudi. Pa je tam kaj tudi za nas geolovce? Seveda. Saj o tem govorimo že ves čas. Razgled, kajneda…