Namig za izlet: Triangel

Saj se človek sprašuje, kako bi ta majhen, komaj izraziti vršiček nad Zelenico sploh poimenoval. Ima namreč kopico imen, dandanes se še najbolj uporablja tisto, ki ga je vrh dobil skorajda slučajno. Ostanki žičnice so še tam, pozimi pa se po njegovih pobočjih preganjajo zgolj turni smučarji. Imena, ki lahko, da jih bomo še kje zasledili, pa so Vrh Ljubeljščice, Zgornji plot in Čez pod. Pa saj ni važno, kako ga poimenujemo, bolj važno je, da se nanj vzpnemo in z njega pogledamo tako v domače loge kot k sosedom. Kajti na obe strani se prav lepo vidi.

Pogled z izhodišča

Torej vse lepo in prav, toda kje začnemo in kam stopimo na pot? Redki so vrhovi, kjer je brez vseh markacij pot tako lahko najti. Zapeljemo se na Ljubelj, pred tunelom zavijemo levo, mimo Kompas Shopa in parkiramo nekje za njim. Sedaj že vidimo, kje je nekoč potekalo smučišče, napotimo se kar po njem. Včasih je bilo to celo bolj jasno, ko so bili postavljeni stebri sedežnice. Vendar žičnice ni več, tudi stebrov ne. Pa nič zato. Gremo po smučišču, mimo koče Vrtača, kjer je bila nekoč srednja postaja omenjene žičnice in naprej navzgor. Poleti desno po servisni poti, pozimi zaradi nevarnosti plazov najbolje da kar naravnost po plazu. Trenutno je višje še kar nekaj snega, s katerim je bila letošnja sezona tako bogata. Toda tudi tega bo počasi pobralo, potem bo korak bolj zanesljiv, zimska oprema pa nepotrebna.

Pogled od Doma na Zelenici proti nekdanjemu smučišču. Triangel je desno.

Ko se strmina umiri, imamo do sedla pri zgornji postaji nekdanje žičnice zgolj slab streljaj. Od koče na Zelenici že vidimo pobočje pod Trianglom, povzpnemo se po njem do sedelca, s katerega nas kratek, široki greben pripelje do vrha. Tega že od daleč spoznamo po vremenski postaji in kameri na njem. Je še kakšen razlog za vzpon? Seveda. Na vrhu je namreč tudi zaklad, ki ga zagotovo ne bomo težko našli. In kje navzdol? Lahko preko Starega Ljubelja, vendar je pot do tja, mimo Povne peči, zahtevna in mestoma kar precej izpostavljena. Ali pa enostavno tam, kjer smo prišli. Sedaj s smučmi, kasneje pa peš, ob iskanju lepih cvetic. Morebiti nas pa zanese celo kam dlje, proti Vrtači, Stolu. Ali vsaj proti Roblekovemu domu. Zakladov je tam še nekaj, tudi na sosednji Begunjščici, lepih razgledov pa vsekakor še več.

Vrh