Šmarna gora 2018
Še nikoli v petih letih se nismo organizatorji tradicionalnega dogodka na Šmarni gori toliko ukvarjali z vremenom. Zadnji teden smo spremljali poročila, preračunavali gibanja ciklonov in anticiklonov in listali po registru urokov, če bi našli kakšnega, ki bi odgnal dež. Ko smo dva dni pred dogodkom postavljali škatle s srečkami, je bilo že bolj ali manj jasno, da urokov ne potrebujemo, ker bomo še šestič v petih letih imeli srečo z vremenom. Po petih srečanjih smo ekipe bojank, gamsek, kompaski in icabrian že tako izvežbane, da je vreme skoraj edina neznanka.
Težko pričakovanega jutra sem se od doma odpravil z 10 kg lažjim nahrbtnikom kot leto prej. Že v poročilu o lanskem dogodku sem napovedal razmislek kako naprej. Po petih letih smo si želeli, da nam srečanje ne bi zraslo čez glavo in bi ostalo zabavno tudi za nas gostitelje. Nekatere stvari smo zato poenostavili in se omejili na tisto, kar je šmarnogorski dogodek zaznamovalo od začetka. Ponudbo hladnih pijač smo povsem prepustili gostinskemu obratu na vrhu. Letos torej nisem vlekel na vrh deset steklenic piva samo zato, da bi jih lahko udeleženci odpirali z najbolj uporabnim geokovancem vseh časov. In sem si v prijetno hladnem jutru privoščil luksuz vzpona na vrh po Partizanski stezi, strmi potki, ki na vrh pripelje po vzhodnem grebenu. Prvič, in gotovo ne zadnjič. Srečal sem natanko pet ljudi. Zelo priporočam.
Na vrhu sem imel tako dobrih deset minut časa, da zasedem vse klopce v krogu 10 m od objavljenih koordinat, se ohladim in preoblečem v zeleno SGK majico. Potem se je prikazal prvi udeleženec, dedi Morska riba. Kar takoj sem ga porabil za poskusnega zajčka letošnje novotarije, vprašalnika v stilu kviza iz prejšnjih let. Vprašanja so bila podobno trapasta, z njimi pa smo v slogu podobnih zadev iz rumenega tiska odkrivali skrito šmarnogorsko osebnost udeležencev. Kdor bi se rad preizkusil, si lahko vprašalnik prenese s klikom na zgornjo sliko. Koliko točk lahko dosežete brez prepisovanja s spleta? In brez pomoči vrstice s pravilnimi odgovori na dnu druge strani, seveda! Si upate rezultat zapisati v komentar prispevka? 😉
- Prvi udeleženci z napitkom dobrodošlice
- Štajerci okrevajo po vzponu
Naprej je šlo po pričakovanjih. Oziroma ne čisto po pričakovanjih, saj smo, to kar odkrito priznam, pričakovali nekoliko manjšo udeležbo kot prejšnja leta. V to sem bil še toliko bolj prepričan, ker sem na Zeleni točki ob 9.15 pokukal v škatlico, pa ni bilo v dnevniku še nobenega vpisa. Prejšnja leta so se prvi vpisovali že pred sedmo… Pa ni bilo razloga za paniko. Udeleženci so kapljali z vseh strani, prva runda kave je pošla v trenutku, nivo tekočine v steklenici z napitkom dobrodošlice se je nižal in nižal, ko so Kompaski začeli deliti eno od svojih številnih mojstrovin, slastne baklave, pa se je na standardni lokaciji že trlo ljudi. Bunklji so pogledovali od daleč, a ker je bil vsak drugi udeleženec v majici Slovenskega Geocaching kluba, so nekako dojeli, da postrežba ni zanje, in ostali na distanci. 😉
Kot ponavadi se je konzumacija z geoklepetom zavlekla skoraj do poldneva po srednjeveropskem času. Posebnih pritožb glede tega ni bilo, saj je s polnimi usti in lepljivimi prsti težko slediti uradnemu programu. O tem se lahko prepričate tudi v video posnetku na klubski spletni strani. Ko pa se je razširila (sicer lažna) novica, da so na poti navzgor opazili pod srečno zvezdo rojeno ekipo Enra13, je bilo treba začeti s srečolovom. Tokrat prvič z velikim bobnom, v katerem so srečke komaj prekrile dno, čeprav jih je bilo oddanih približno toliko kot v prejšnjih letih. Tudi letos smo uspeli pridobiti nekaj sledljivh nagrad. Fond ni bil tako bogat kot prejšnja leta – tisto je bil tako ali tako enkraten dogodek, ki se je potem ponovil še dvakrat – a se je malo povečal z velikodušnima sledljivima prispevkoma ekipe apneli in hrvaškega pregledovalca GeoSove. Vlogo srečnikov je tokrat zelo uspešno prevzela ekipa veveričke. Geolovski kviz, ki so ga nekateri pogrešali, je bil ena od žrtev poenostavitve programa. Lani smo komaj nabrali dovolj udeležencev, pa še od teh so nam nekateri ušli (v smeri šanka?) pred polfinalom. Sam sem imel občutek, da se stvari preveč ponavljajo, pa tudi fond nagrad ni bil dovolj velik. Morda bo kviz nazaj drugo leto, ampak ničesar ne obljubim(o).
Seveda je prišlo še nekaj zamudnikov, ki so zaman spraševali, kam naj oddajo srečke. Tudi kave je zmanjkalo, zadnji baklavi pa sta »izmaknila« lopova, ki sta tudi prišla pogledat, kako je na geolovskih dogodkih. 😉 Ko smo okoli pol enih pospravili, je na kraju srečanja še vztrajala kar velika skupina geolovcev. Ni se mi še zgodilo, da z našega srečanja ne bi odšel zadnji. Bojda so nekateri potem nadaljevali geoklepet bližje ponudbi hladnih pijač, organizatorji pa smo se z nekaterimi gosti spet ustavili na tradicionalnem kosilu pri Koširju in potegnili črto pod dogodkom. V dnevniku smo našteli 46 ekip (morda je celo kakšna več), razdelili smo 0,75 l napitka dobrodošlice, 2,5 l turške kave, 3,8 kg baklav in 0,75 kg lokuma. Piškotov in pisanih bonbonov, ki so se znašli na mizi, nismo prešteli, se pa anonimnim donatorjem najlepše zahvaljujemo zanje. Test šmarnogorske osebnosti je razkril, da je bilo med 18 oddanimi vprašalniki 8 šmarnogorskih novincev, 8 šmarnogorskih veteranov in 2 obetavna začetnika. Niti enega goljufa, čeprav je eni ekipi zmanjkala ena sama točka (najbrž so nalašč eno vprašanje odgovorili napačno, da bi nas goljufivo zavedli).
Težko bi rekel, da dogodek ni uspel, zato ne bom niti poskusil povedati česa takega. Kot je v svojem zapisu napisal bojank, nas organizatorje najbolj veseli, ko udeleženci obljubijo, da drugo leto spet pridejo. In ko začne deževati, ko je dogodek (in večina udeležencev) že pod streho, je navdušenje še toliko večje. 😀 Nasvidenje drugo leto ob podobnem času na istem kraju!
- Obložena miza
- Recepcija ima polne roke dela
- Geoklepet
- Še več geoklepeta
- Eni so od geoklepeta žejni
- Uradni del se začenja