Očistimo Kranj 2018

CITO sezona je odprta! Začeli smo jo s tradicionalnim dogodkom Očistimo Kranj, ki ga je v okviru istoimenske akcije kranjskih tabornikov že tretjič zapored organiziral Sokol^2. Na starem mestu na Glavnem trgu v Kranju (strateško umeščenim le nekaj korakov od šotora s palačinkami 😊) se je tokrat zbralo morda celo rekordno število ekip, saj smo razdelili kar dvajset kartončkov našega CITO izziva 2018. Uvodni klepet smo porabili za vpis v dnevnik in štempljanje kartončkov, potem pa nam je organizator razdelil vreče in se je začelo zares.

Vreče se polnijo

Kot že v prejšnjih letih smo se lotili pobiranja odpadkov v kanjonu Kokre. V manjših skupinah smo se enakomerno razporedili na razmeroma težavnem terenu pod mostom in navzdol ob Kokri. Tu se poleg standardnih odpadkov, ki se jih nemarnežem ne ljubi odnesti do najbližjega koša za odpadke (pločevinke, plastenke, plastični kozarci, embalaža za hitro hrano), najdejo tudi taki nevarnejši, ki jih za sabo pustijo odvisniki. Tudi za te smo poskrbeli. Vreče so se naglo polnile, najbrž tudi zato, ker smo res temeljito prečesali tudi težko dostopne strmine pod mostom, kjer prehod ovira tudi podrto drevje. Za konec dela na tem odseku je Danijel v slogu svojih dogodivščin na zborno mesto privlekel prvo kapitalnejšo trofejo, večjo kepo žičnate mreže, ki se je kdo ve kako znašla na dnu kanjona.

Po kratkem premoru, med katerim smo se seznanili s trenutnim stanjem v Planici, smo nadaljevali po kanjonu navzgor. Sprehod, sicer znan iskalcem EarthCache zaklada. Ta del je pred nami že pregledala druga skupina prostovoljcev, ki pa se je osredotočila predvsem na bregove Kokre, tako da je tudi za nas ostalo še nekaj takih in drugačnih odpadkov. Predvsem na pobočju pod hišami, ki ga nekateri stanovalci očitno zamenjujejo s smetiščem. Da bi tukaj pobrali vse, kar se skotali po bregu, je misija nemogoče. Zato se nas je večina omejila le na večje kose, ki jih je mogoče reciklirati. Pot smo nadaljevali do mostu, ki smo ga nekaj kasneje obiskali še enkrat (ob resnem delu ni časa za FTF vragolije), potem pa po drugem bregu nazaj in po brezkončnih stopnicah iz kanjona na standardno mesto za skupinsko fotko. Zdi se, da smo letos nabrali več smeti kot lansko leto. Smo bili bolj temeljiti ali nas je bilo samo več?

Skoraj skupinska slika z delom dnevnega ulova. Danijel je za levom.

Martinčkanje ob jedači in pijači

Konec? Nikakor. Čas je bil za druženje in geoklepet v dolgi vrsti za palačinke, pa za skupinski obisk že omenjenega mostu, ob katerem se je nenadoma pojavil zaklad nekih gadov. In seveda za kosilo (palačinke so bile vendarle bolj aperitiv) in hmeljen ali nehmeljen napitek, ki smo si ju prislužili z dopoldanskim delom. Poleg golaža, ričeta z ali brez in jote je na mizo prišel še cel kup sledljivčkov, s katerimi so si Kremenčkovi izdatno popravili uvrstitev na lestvici Prijateljske lige. In šele potem so eni odšli domov, drugi pa še na Planetarni potep do bližnjih zakladov.