Osrednja Azija, 2. del

Geolovsko nekoliko manj pestra, a s toliko bogatejšo naravno in kulturno dediščino

V prejšnjem prispevku sem zapisal nekaj dogodivščin s poti po Osrednji Aziji, vendar je teh preveč, da bi jih lahko strnil v kratek članek. Sledi nadaljevanje, ki bo odstrlo še kakšno podrobnost s potovanja.

Danes lahko potujemo relativno hitro, saj nam sodobna prevozna sredstva omogočajo hitro premagovanje razdalj. Včasih pa ni bilo tako. Kljub temu so trgovci prenašali tovor z vzhoda na zahod. Najbolj znana pot, ki prečka tudi to območje, je svilna cesta. Na njej so bili na vsakih 40 km (toliko so namreč lahko prehodile kamele) postavljeni t. i. karavansaraji, ki so pomenili zavetja trgovcem. Trgovci so tam lahko bivali brezplačno vendar pod določenimi pravili. Zjutraj so preverili, ali je bilo kakemu trgovcu kaj ukradeno. Če se je to zgodilo, so zaklenili vrata, poiskali krivca in ga kaznovali – odrezali so mu prst. Zanimivo je tudi to, da so karavane po svilni cesti vodili osli, saj so si zapomnili pot in tudi, ko poti še ni bilo, so bili osli tisti, ki so vedno našli primerno pot za celo karavano.

Naša pot nas je vodila vedno bolj v osrčje gora. Velik del poti smo se vozili ob meji z Afganistanom. Na drugi strani reke smo opazovali zapuščene vasi, surovo pokrajino in vsake toliko časa je bilo videti tudi ljudi, ki so potovali po zaprašenih strmih cestah. Na “naši” strani pa so nas ob poti spremljali plakati, na katerih je tadžiški predsednik prikazoval napredek države in ljudi opozarjal, da so to (tudi) njegove zasluge.

S poti ob afganistanski meji smo zavili v dolino Bartang, kjer smo v vasi Khijez prespali dve noči. Domačini so nas zelo lepo sprejeli. Izjemno so se potrudili in nam pripravili odlično večerjo. Vas je bila že 14 dni brez elektrike, saj je plaz odnesel napeljavo in je še niso popravili. Niti niso vedeli, kdaj jo bodo popravili, vendar takšno je življenje tukaj. Če elektrike ni en mesec, se je treba znajti drugače. Nam zaradi tega ni čisto nič manjkalo. Še dobro, da imajo zunaj velike glinene peči, iz katerih prihaja izvrsten kruh in ostale dobrote.

Pomanjkanje elektrike je bilo delno lahko občutiti zvečer, ko so nam domačini pripravili koncert njihove tradicionalne glasbe. Edina razsvetljava so bile naše naglavne lučke. Stole so prinesli kar iz bližnje šole, saj jih doma nimajo. Tako smo se posedli naokrog in uživali v glasbi. No ja, kakšno slikico smo pa že naredili vmes.

Vas Khijez je bila naša baza za enodnevni treking v okoliške gore. Pokrajina je še enkrat več navdušila. Ob jezerih so hiše narejene iz mešanice blata in slame, s slikovitimi modrimi vrati. Tu pridelajo veliko marelic, ki jih nato sušijo na soncu (v ozadju na foto 10). Sušijo tudi koščice marelic, ki so velika specialiteta. Res je, da naj se jih ne bi pojedlo preveč, ker lahko postanejo strupene. V manjših količinah pa so povsem neškodljive, celo nasprotno – prijetno zdražijo brbončice.

Pred odhodom iz vasi sem imel priložnost pogledati tudi v šolo, ki je bila od zunaj v precej slabem stanju. Stekla na oknih so bila bolj ali manj popokana, tla na hodniku in v večini učilnic so bila blatna, večina opreme je razpadala. Edino učilnica za predšolsko vzgojo je bila obnovljena, barvita in prijetna za učenje.  Otroci v to vaško šolo hodijo do 4. razreda, potem pa odidejo v večjo vas, kjer ostanejo do konca osnovne šole. Ker prevozov do šole ni, so večji del šolanja v internatu, domov pridejo le za počitnice. V šoli se učijo 3 jezike – tadžiškega, ruskega in angleškega. Čeprav za slednjega težko rečemo, da gre za kvalitetno učenje, vsaj ne povsod. Srečali smo upokojeno učiteljico angleščine, ki je imela težave že z osnovno slovnico.

Po več kot 10 dneh potovanja je bil že čas za prvi zaklad. Še dobro, da smo šli mimo termalnega vrelca, kjer smo se na hitro ustavili. Sreča je bila tudi v tem, da je šlo za zemeljski zaklad in škatlice ni treba obnavljati. Kakor koli že, za geolovca je pomembno tudi, da najde zaklad v državi, ki jo obišče. Pravzaprav so bili naslednji dnevi nadpovprečno uspešni za to potovanje, a o tem nekaj več kasneje. Pokrajina in kulturna dediščina na območju zaklada sta še naprej navduševali.

Kmalu po prvem najdenem zakladu smo se odcepili od doline reke Panj in zavili proti severu. Pokrajina se je spreminjala, nadmorske višine so se večale, kmalu pa je prišlo tudi do spremembe sestave prebivalstva. Prišli smo na območje, kjer so prebivali Kirgizi. Njihovo življenje in navade se povsem razlikujejo od tadžiških. Gre za stepske nomade turškega izvora. Njihova tradicionalna bivališča so jurte, vendar so jih danes v večini že zamenjale preproste grajene stavbe.

Središče in največje naselje v pokrajini GBAO je Murghab, ki je s leži na nadmorski višini 3.650 m – najvišje mesto v Tadžikistanu (in tudi v bivši Sovjetski zvezi). Mesto stoji ob pomembni prometni poti proti Ošu (Kirgizistan) in tudi prebivalci so mnogo bolj navezani na Oš kot na katero drugo tadžiško mesto. V mestu so vse pomembnejše funkcije za prebivalstvo, čeprav je oskrba precej borna. Ker je morala ena izmed sopotnic v bolnišnico zaradi slabosti in dehidracije, se nam je malo odstrl tudi zdravstveni sistem. Zdravnik v bolnici je na prazen listek napisal, kaj vse je treba v lekarni kupiti, da jo je sploh lahko oskrbel. Kupiti je bilo treba vse – od infuzije do igle zanjo.

Ker gre za pomembno središče, smo zavili tudi na tržnico, kjer pa so prodajali večinoma kitajsko blago. Vsa mogoča šara je bila na voljo vsepovsod. Le na dveh mestih pa se je dalo kupiti prave kirgiške stvari.

Od Murghaba smo se naprej odpravili po znani pamirski cesti – M41. Gre za cesto, ki pelje preko gorovja Pamir in prečka 4 države (Afganistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Kirgizistan). Je edina cestna povezava preko težkega gorskega terena in glavna oskrbovalna cesta za tadžiško Gorno-Badakshansko regijo. Pot uporabljajo že tisočletja, saj je preko Pamirja malo primernih poti. V preteklosti je bila cesta del svilne ceste. Zgodovinska pamirska cesta se je končala v Ošu, moderna M41 pa se nadaljuje do Kala Ale v predmestju Biškeka. Mi smo prevozili del poti in prečkali tudi prelaz Ak Baital na višini 4.655 m. Na prelazu sem organiziral tudi srečanje geolovcev, vendar v času, ko smo bili na prelazu, ni bilo potnikov. Dobil sem sicer dve sporočili, da gredo geolovci mimo, vendar je to res težko tempirati pot, da sem prideš pravočasno.

Preko prelaza smo prisepeli v Karakul, našo zadnjo postojanko preden smo zapustili državo. Črno jezero ob istoimenskem mestu nam je postreglo z novo dogodivščino. Imeli smo celo snežni metež sredi avgusta. Na višini okoli 3.500 m to niti ni nenavadno, je bilo pa vseeno doživetje. Tu smo imeli dovolj časa za sprehajanje po mestu in njegovi bližnji okolici – predvsem proti jezeru. Zasnežene gore so dajale čudovito kuliso brezčasni pokrajini. Pa še zemeljski zaklad je bil tukaj. Podatke ob jezeru sem hitro pridobil, čeprav je bila tabla z njimi že bolj ali manj spraskana. Tako se je pot po Tadžikistanu počasi zaključila. Po dobrih dveh tednih so bili vpisani trije zakladi, je bilo pa dogodivščin toliko več.