Rekvijem za Montano

Skoraj dva meseca bo od tega, kar mi je nekdo izpred sedeža Slovenskega Geocaching kluba izmaknil mojo najljubšo tehnološko igračo, ročno GPS napravo Garmin Montana 650. Kdor je kaj gledal mojo geolovsko dejavnost od takrat, je lahko upravičeno v skrbeh: zmanjšala se je skoraj na nič. Samostojno nisem našel niti enega fizičnega zaklada več. Vse, kar se z baterijo najde v statistiki zadnjih dveh mesecev, je nekaj skupinskih najdb na poti na Dogodek brez meja in nekaj družabnih in CITO dogodkov. Zakaj? Je geolov kaj manj privlačen brez samostojne GPS naprave? Kaj pa aplikacija in pametni telefon? Še danes obstajajo tudi geolovci, ki se na lov odpravijo samo z natisnjenim opisom in zemljevidom…

Vsestransko uporabna naprava

Najbrž ni odgovorov, s katerimi bi se vsi enako strinjali. Eden je zanesljivo stvar navade. Z geolovom sem začel z ročno napravo, takrat še Dakoto 20. Nikoli – niti takrat, ko je prva naprava prav tako dobila noge – se nisem prav navadil na geolov s pametnim telefonom, čeprav sem si nekaj aplikacij za iPhone, vključno z upokojeno uradno, celo kupil. Deloma je razlog v tem, da sem se na geolov večinoma odpravljal s kolesom z napravo, montirano na nosilcu na krmilu. Geolov ni edina stvar, za katero je uporabna ročna GPS naprava. Hkrati mi je služila tudi kot potovalni računalnik, kot kolesarska navigacija in za snemanje sledi. Enako je veljalo tudi za kombinacijo pohodništva in geolova: Dakota in kasneje Montana sta mi ves čas viseli okoli vratu in mi promptno odgovarjali na vprašanje, ali je še daleč. Telefon se mi zdi preveč krhek in predrag, da bi ga imel namontiranega na kolesu ali ga ves čas nosil v roki. Ker se mi je že zgodilo, da sem med geolovom razbil ekran na praktično novem iPhonu, ga imam na geolovskih izletih najraje varno spravljenega in ga vzamem v roke samo takrat, ko je treba preseči geolovsko-tehnološke omejitve ročnih GPS naprav. Montana mi je ničkolikokrat padla po tleh. Padla je na cesto s strehe avtomobila, ki je vozil s hitrostjo, dovoljeno zunaj naselja. Skupaj z njo sem se nekajkrat okopal v morju. Najbrž bi tako zamenjal že kar nekaj telefonov… V zadnjem času, ali pa je tako kar ves čas, se je pojavila še ena pomembna omejitev. Za uporabo telefona med geolovom bi moral uporabljati očala za branje, pa še z njimi se mi oči ob uporabi telefona prehitro utrudijo.

Geolovsko tihožitje

Ni moj namen, da bi s tem zapisom razvnel staro debato, ali je za geolov boljša ročna GPS naprava ali pametni telefon. Kar se mene tiče, je odgovor jasen: bolj mi ustreza ročna GPS naprava. Kdo drug bi si na to vprašanje odgovoril čisto drugače. Zapis je še en pozdrav stari prijateljici, ki me je spremljala praktično povsod, razen v trgovino po kruh. Vedno je bila v nahrbtniku ali okoli vratu, čeprav je bila velika in robustna. Z njo sem prehodil in prevozil na tisoče kilometrov, ki jih je vedno zabeležila s satelitsko natančnostjo. Da tisočev najdb sploh ne omenjam. Kot vsem starejšim Garminovim napravam, je tudi njej preperel gumb za vklop, kar sem za silo popravil kar z maskirnim trakom. Bil bi presenečen, če bi jo tat sploh znal vklopiti, saj je bilo treba pritisniti na točno določenem mestu s točno določeno (in vsakič večjo) silo. Že nekaj časa sem resno razmišljal, da bi jo zamenjal z novejšo napravo, pa v ponudbi kljub nekaj novim modelom ni bilo ničesar, kar bi me prepričalo v zamenjavo naprave, ki razen tega, da je obtolčena, čisto dobro deluje. Do novega modela GPSMAP 66, ki ga je proizvajalec najavil le kak dan po tistem, ko je izginila Montana. Karma?