Skozi trnje do arhivirančka

Na lepo sončno soboto sva se s Simono (S od NiSEM) odpravila do Pekrske gorce. Cilj je bil poiskati arhivirančka Pekrska gorca, ki pod zemljo sameva že 4 leta. Zadnji log je bil obetaven: »Arhiviran zaradi bolezni«, predzadnji pa »Najden«. Zelo verjetno lastnik škatle ni odstranil, zato je obstajala možnost, da je mucek še na svojem mestu.

Pogoj za obisk je bilo dosti dnevne svetlobe zaradi dobrega pregleda na terenu, zato sva s Simono izkoristila nekaj prostega časa pred sobotnim kosilom. Skoraj v Mariboru se nahaja ta Pekrska gorca, zato sva tja prišla dokaj hitro.

Pekrska gorca (vir: GC4WBM7)

Jaz bi se z avtom zapeljal kar do zakladka, Simona pa me je prepričala, da sem parkiral 50 metrov stran. Na zemljevidu kaže, da je zakladek precej ob poti, približno 15 metrov levo gor v gozd. Koordinate skačejo sem ter tja, namig pa je štor. Štorov pa tam okoli mali milijon. Obstaja zelo dobra spojler slika, ki pa je bila verjetno posneta takrat, ko je bil zakladek postavljen, torej davnega leta 2010. V devetih letih pa se marsikaj spremeni.

Originalna spojler slika zakladka

Zunaj je bilo lepo sonce, vendar je precej pihalo. Simona je pogledala vse okoliške štore, višje po bregu pa se ni mogla povzpeti. Koleno, smučanje, 3 tedne nazaj, padec, zdravnik, magnetna resonanca, čakamo na izvide, to je samo na kratko, ker je postranskega pomena. Pogled na končne koordinate me je tiščal naprej, zato sem se jaz medtem povzpel na nivo višje in prispel na majhno planoto.

Majhna planota, porastla s trnjem

Groza. Samo trnje. Robide do kolena, ponekod pa tudi čez glavo in popolnoma neprehodno. Ali naj sploh grem naprej? V roki držim krajšo palico, s katero sem prej štoral po štorih. Pomaga mi umikati robide, a noge vseeno trpijo. Vsak korak je previden in počasen. Ko se zatakne, NE NAPREJ, ampak nazaj in odstrani trnje. Tako hüdo je, da ne morem narediti kroga okoli točke GZ. V daljavi vidim podrta drevesa, zgleda da so to zimo tukaj bili na delu gozdarji. »Ali je drevo iz spojlerja sploh še na mestu?«, se sprašujem, »Kako debelo je danes, po skoraj 10 letih? Še sploh stoji, ali pa so bili gozdarji res temeljiti?«.

Drevo na spojlerju je čudno zakrivljeno in enega takšnega opazim. Je ali ni? Kje je štor? Okoli drevesa namreč same robide. Z včeraj opranimi teniskami se prebijem do drevesa in pod robidami zagledam štor, ki bi lahko bil tisti iz spojlerja.

Na tej sliki je štor … poglej bolje

Ampak več je zemlje, kot lesa, ker je že skoraj strohnel. Umikam robide, potegnem na eni strani, na drugi strani se ostale vrnejo nazaj. Ena me vseka po uhi, ****** (grde besede), potem jo pa lepo in previdno umaknem. Vse prijemam s palico, ali umikam z opranimi teniskami. Ne gre.

Simona me kliče, da gre nazaj v avto, ker jo zebe in boli noga. Vem da imam še kakšnih 15 minut, medtem ko prebira današnje novice, potem bo pa postala nestrpna (beri: »tečna in bo začela klicat, da greva nekaj pojest«). Jaz sem pa med temi robidami zaglavil: brez orodja in brez možnosti napredovanja. Daleč v daljavi, tam kjer so podirali, vidim debelejše palice, ki bi mi lahko prišle prav, vendar je dostop do njih 1 meter/minuto. Ker nimam druge izbire, jo mahnem po dostopni poti nazaj in naredim krog do gozdarske zapuščine. 15 metrov=15 minut, vendar se izplača. Pridobim si dve veliki palici, takšni 2 metra visoki in 3 cm premera.

2 fi 3

Ko se vračam nazaj proti GZ, opazim še eno izboklino, ki je nekako znotraj koordinat. Napaka iz leta 2010 je lahko okoli r=10 metrov, tako da: vse je možno. Vsi stumpi so potencialni kandidati. Tudi ta štor je bil popolnoma pokrit s trnjem, vendar sem zdaj bil oborožen z dvema palicama. Razgrnil sem robide in opazil, da je to štor, na katerem je pajo612 slikal najden zakladek in to leta 2015, tik pred koncem življenjske dobe.

Štor je precej velik in dokaj zdrav, zato bi lahko njegove korenine skrivale zaklad, ki ga iščem. Preverim vse medkoreninske luknje, do katerih pa je težko priti. Eno robido umaknem, prečešem luknjo po dolgem in počez in to ponovim enih 6 krat. Bi že skoraj FOR NEXT zanko lahko sprogramiral. Kopljem nekje 10 do 20 centimetrov v globino, saj ne vem, kje se po toliko letih skriva zajec.

Žal po 15 minutah ne najdem ničesar, zato se odločim, da z novim orodjem 2 metra, fi 3 cm pregledam še štor blizu ukrivljenega drevesa iz spojlerja. Do tja se tokrat prebijem hitreje, ker sem si pot že vsaj malo utrl. Umaknem robide, ki so potekale direktno čez štor in jih prej NiSEM mogel umakniti. Malo zdemoliram štor, ki je že precej v razsulu. Ma je od danes dalje še bolj uničen. Pregledam stanje tudi za štorom, kamor prej NiSEM mogel. Med tem ko kopljem, mi vsa zemlja leti po sveže opranih teniskih, ******. Bodice me pikajo že tudi v podplate, tako da sem doživel šok, ko sem si enkrat sezul tenisko zaradi vzdrževanja.

Iščem po štoru

Porabim še enih 15 minut pri tem štoru in če ste vse minute do zdaj sešteli, se vam zdi čudno, da me Simona še ni klicala. Potem se mi je zlomila tudi palica »2 fi 3« in sem se odločil, kot se ponosni geocacher včasih tudi mora odločiti: »Odneham in grem!?«. Grem, ker potrebujem novo orodje. Rabil bi vsaj sekiro, klešče za obrezovanje robid (boljša beseda bi bila za »klanje robid«), lopato in kakšen polavtomatski kramp. Tako sem dobil še eno geocachersko lekcijo, ki pa je hkrati tudi življenjska: nikoli ne moreš imeti vsega! No, mogoče pa se še kdaj vrnem?

Zlomljena palica, katere posledica je …

Razočaran grem po zdaj že skoraj shojeni poti počasi do avta. »NiSEM našel«, bom zapisal v log. Seveda kanček upanja vedno ostane, jaz pa še vedno razmišljam, ali sem kaj spregledal. Saj poznate ta občutek, ko te črv gloda. Teniske sem si seveda moral doma sam spucat, ker jih Simona ni hotela še enkrat oprat. Aja, pa Simona je v avtu zaspala, zato je bil tako dolgo mir.