Bogomolje na Hvaru

Ko sem v bližini Maribora pobral večino zakladkov, sem imel 2 izbiri: zapeljati se kam daleč z avtom ali pa malo pogledati za arhivirančki v bližnji okolici. NiSEM ravno pristaš neke vožnje z avtomobilom, zato je bil odgovor kot na dlani.

Poiskal sem stare prekaljene geocacherje in preveril, ali imajo kaj arhiviranih zakladkov. Nato sem preučil loge in določil verjetnost, da na kraju samem še kaj obstaja. Večino zakladkov je arhiviranih zato, ker lastniku ni več do vzdrževanja. Po kakšnih 10 DNF logih se jim več ne da in ga arhivirajo. Nekateri pa se naveličajo in … arhivirajo. In takšni so potencialni kandidati za najdbo.

Letos smo (spet) dopustovali na Hvaru. Vzhodni del otoka smo obdelali že lani, ostal pa nam je en starec, po imenu Bogomolje (GC1WP3A). In arhiviranček. No, oboje, bi lahko rekel. Tega sem si, priznam, nagledal že doma. Kakšnih 500 metrov stran od ceste, tako da bi ga lahko pobral že ob prihodu na Hvar, vendar sem ocenil, da bi me družinske članice predolgo čakale v avtu. Na lokaciji sami pa sem strokovno ugotovil, da smo že vsi tako ali tako preveč tečni od predolge vožnje.

Odločitev se je kasneje izkazala za pravilno. Prvi teden smo vsi skupaj počivali in nabirali moči, drugi teden pa je raziskovalna žilica že začela utripati. Metuljčki v trebuhu, ki te vlečejo v neznano. Takoj na začetku sem sklenil, da otroci ne gredo zraven, ker se je obetala hoja po čisti hvarski divjini. Nahecal sem Simono, da gre z mano in strinjala se je. Odhod je bil planiran po 18.00 uri, vendar je bil dan oblačen in vetroven, zato sva jo od doma mahnila že ob 16.00. Da gre zares, je Simona ugotovila, ko sem jih »zaukazal« uporabo dolgih hlač in nogavic pri 35 °C.

Vožnja iz Poljice preko Gdinja do Bogomolja se je vlekla kot jara kača. Ena izmed najslabših cest, ki je večinoma brez bankin in s prepadom na vsako stran ceste, tako da te vedno stisne pri srcu, ko ti nasproti pripelje avto. Na cesti ni lukenj, je pa površina kot albanska podmornica. Saj veste, gor-dol-gor-dol, vsakih 20 minut, da zajamejo zrak! Zadnjih nekaj km pa še kazenska: barvali so črte na cesti in sem moral peljati lepo po svoji polovici.

Zakladek je bil objavljen že davnega leta 2009, ko je Ni od NiSEM bila še v plenicah, njen ata pa še ni vedel za geocaching. Že wanabe FTF-jevec @frustus je imel probleme z iskanjem in vpisal DNF. Naslednja ekipa ga je dan-po-tem seveda našla, vendar so ugotovili, da je to pravzaprav zakladek z uganko in ne tradicionalni zaklad, ker na končnih koordinatah ni bilo nič. Sčasoma si je zakladek nabral 10 najdb in 7 DNF-jev, od katerih sta bila 2 tako jezna, da sta zahtevala arhiviranje … in ga precej hitro tudi dobila. Avtor zgleda ni znal pravilno določiti tipa zakladka ali pa bil voljen vnesti nekaj popravkov glede na GC pravila, ki pač veljajo za vse enako. No, po arhiviranju sta ga našla še 2 nadobudneža in eden izmed njiju je v log zapisal pravilne končne koordinate. Ta zapis pa je obetal avanturo!

Zavil sem malo s ceste in parkiral. Pred sabo sem zagledal zajca. Ta ni bil navajen obiskov sredi poletja, zato se mu sploh ni nikamor mudilo.

Preoblekla sva se v dolge hlače in jo mahnila peš naprej po precej neprevozni cesti. Prvih 500 metrov sva naredila precej hitro. Na roko nama je šlo tudi vreme, ki je bilo oblačno z nekaj kapljicami dežja (res samo nekaj!). Prispela sva do razpotja, ki je v opisu zakladka opisan takole »optimistično«:

One trail (used by shephards and sheeps) comes from the right, another extends in front (direction north-west, photo 2) between two dry walls (“suhozid”, fences made of stacked stones picked up from the former fields, photo 3).
Have a shoes or sneakers and long trousers, take care of rocks and watch your feet. Have a stick, just in case you see a snake.

Res lepa pešpot je vodila naprej, pastirska steza na desno, midva pa naravnost v grmičevje. Pravzaprav moram priznati, da sva desno od opisane poti našla nasad oljk, ki je bil lepo prehoden in sva tam mimo napredovala naslednjih 150 metrov. Po nasvetu iz opisa sem si seveda poiskal večjo palico, da ne bi stopil na kakšen špaget, uporabljal pa sem jo na srečo le za premagovanje pajkov, ki so se mi kar nekajkrat pojavili blizu obraza v razdalji, merjeni v centimetrih.

Simona, ki je še vedno vztrajala v tevikah, se je na tej točki le vdala in si obula še zokne. Kajti zavila sva levo.

V vukoje***o. Nič od nič. Niti poti, niti … ma nič, no. Nič. Grmovje, smilje, vse poraščeno, tu pa tam kakšen suhozid, ki sva ga morala preplezati. Ampak sva napredovala: »Kaj res moram jaz zraven?«, je vprašala Simona. »Da.«, sem mirno odgovoril in sva šla naprej. Počasi. Hodil sem prvi, gledal navzdol in navzgor, iskal pravo pot. Na spojler sliki iz leta 2009 je bilo 2 metra visoko drevo, ki je na sliki zgledalo kot bor.

Sklepal sem, da je po 10 letih visoko že vsaj 20 metrov in ravno eno tako je gledalo ven iz grmičevja tam v daljavi, 80 metrov stran in TOČNO v smeri zakladka. »To bo to!«, sem rekel Simoni, »To je verjetno najin cilj.« Ni se zdel tako pretirano daleč, vendar sva napredovala počasi. Skoraj že na dosegu pljunka, tako enih 20 metrov stran, sva se ustavila na neki potki, GPS pa mi je kazal 3 metre do cilja. »Počakaj, tukaj sva.«, sem rekel Simoni, »Poglej spojler sliko. Tukaj je pred 10 leti rastlo 2 metrsko drevo, ki ga morava najti.«. Simona pogleda vse slike in gledava naokoli. »Pa tu maš to drevo, samo ni bor!«, pravi Simona. »Eh daj, ne more biti enako veliko kot pred 10 leti.«. »Pa saj na sliki ni bor, ampak nekaj drugega.«, pravi Simona in kaže tja pod drevo.

Premaknem prvi kamen, pa nič, premaknem drugi kamen in … vaila!!! zagledam jogurtovo flaško kot je bila prikazana na spojler sliki. »Tu je!«, zakričim, »Našla sva ga!«. Ma kaj bi skakal od veselja, jasno je bilo že od začetka, da bo tam, kjer mora biti.

»Kakšen je zakladek po 7 letih pod vročimi kamni?«, sem se spraševal. Poln mravelj, mrčesa, ali so okoli njega navite kače, ali v bližini kampirajo škorpijoni, v tej vročini je pač vse mogoče. S palico sem ga zbezljal iz skrivališča in bil je še vedno privezan z debelim silkom na spodnjo vejo drevesa. Še dobro, da drevo ni nič zrastlo, sicer bi danes že visel na 2 metra višine!

Previdno odprem pokrov, obrnem jogurt flaško navzdol, ven pa steče nekaj kapljic vode.

Nobenega mrčesa, nobene anakonde, nobenega morskega psa. Izbezljam kulico, nato pa ven privlečem še zemljevid Dalmacije. Zgleda da so takšne stvari včasih dajali v zakladke. Zemljevid je bil plastičen, zato je bil še vedno v odličnem stanju.

Kar pa ne velja za logbook. Popolnoma moker in neprepoznaven, več se je dalo prebrati na odtisku zemljevida na zadnji beli strani, kjer je tinta pustila sledove.

Na sprednji strani je še rumen list, na katerem je še mogoče razbrati napis »ORIGINAL GEOCACHE 2009, Ivo«. Na njem je verjetno pisalo kratko pojasnilo v zvezi z zakladkom, danes pa je neberljivo. Včasih je zgledal takole:

Vpiševa se kar na zemljevid, kajti kdo ve, kdaj bo spet koga zaneslo tukaj naokoli. Mogoče sploh nikoli več.

Iz zakladka vzameva frnikolo z okraskom opice in letnico 2012, ki jo je @faroliska pustil v zakladu, ker je bila ob najdbi njegova hčerkica nesrečna, ker v zakladku ni našla igrač.

Tokrat jih nisva nadomestila z drugimi, ker mravlje teh igrač verjetno ne bodo uporabljale. Narediva še nekaj končnih slik in zakladek pospravim nazaj. Spet ga privežem na spodnjo vejo, mogoče ga pa še kdo kdaj poišče. Pa zbogom, RIP.

Med prihodom do zakladka sva prečkala 2 suhozida, med katerima je bilo vse zaraščeno. To je bila verjetno včasih cesta, ki je vodila mimo tega zakladka.

Spogledala sva se in odkimala, da te poti za nazaj ne bova izbrala. Preprosto sva se vrnila tam, kjer sva prišla. Stisnila sva zobe za prvih 80 metrov (beri kot: hvala bogu za dolge hlače), dokler nisva prišla do oljk.

Od tukaj dalje pot ni bila več vprašljiva. Sprehodila sva se nazaj do geomobila. Med tem so oblaki izginili in sonce nama je pošteno žgalo v hrbet. Vodo sva pozabila doma, zato sva naredila zaključek v bližnji trgovini in polizala vsak nekaj sladkega. Pa na svidenje spet čez 7 let!