Smo geolovci! Poznate nas pod vzdevkom … Sonček team
Se lahko na kratko predstaviš in poveš nekaj besed o sebi?
V meni je malo potepuha, malo raziskovalca, nekaj avanturista ter navdušenca nad tehnologijo in tehniko. V veselje so mi potovanja in odkrivanje novih krajev, pri potovanjih pa mi je pot skoraj bolj pomembna kot končni kraj. Rad berem knjige ali gledam filme s področja znanstvene fantastike, zanimajo pa me tudi različne tehnološke novitete in tehnični pripomočki. Gadgeti so cool! V preteklosti sem kar nekaj časa porabil za kolesarjenje in kajakarjenje, vendar se s tem danes ne ukvarjam prav veliko. Med hobiji s katerimi se še danes zabavam pa bi poleg geolova omenil fotografijo.
Drugače pa je Sonček team družinska ekipa in brez drugih dveh članov, tudi jaz ne bi bil aktiven geolovec. Zelo veliko zakladov smo našli skupaj, ker pa moja dva nista navdušena nad nastopanjem na spletu, bom večinoma povedal svoje poglede v tem portretu. Upam, da bo vseeno vredno branja.
Lahko pojasniš pomen svojega vzdevka, ki ga uporabljaš na strani geocaching.com?
Sem optimist in na življenje gledam s sončne strani.
Kdo te je navdušil za geolov, kdaj si našel svoj prvi zaklad in kaj te je pri igri pritegnilo?
Za geocaching sem prvič slišal od sodelavca jeseni leta 2004, ko sva razpravljala o GPS napravah. Po pogovoru sem na internetu izbrskal nekaj podatkov o geocachingu ter nato na spletni strani geocaching.com naredil uporabniško ime soncek. Nadimek sem lahko registriral samo s črko c saj spletna stran takrat ni podpirala diakritičnih znakov. Kljub izdelavi uporabniškega imena, pregledu dosegljivih zakladov v Sloveniji (bilo jih je kakšni 40) ter dejstvu, da sem takrat že imel GPS napravo, me dejavnost ni tako pritegnila, da bi šel takoj na teren. Pravzaprav je minilo več kot eno leto preden sem se udeležil lova na zaklada.
Prvo iskanje zaklada pa je bilo na pobudo moje boljše polovice. Zgodba je sledeča: Nekega dne začetkom leta 2006 je družinski pogovor nekako nanesel na geolov in posledica tega pogovora je bil odhod na teren. Na moje presenečenje je namreč ženo dejavnost pritegnila in predlagala je, da si za kateri od naslednjih družinskih izletov izberemo lokacijo zaklada in poskusimo poiskati škatlico.
Na oblačen februarski dan leta 2006 smo se odpravili proti zakladu GCT7QA. Zaklad se nam je zdel idealen saj je bil nov, nihče ga še ni našel, vremenska napoved za obalno področje pa je bila »sončno in toplo«. Na področju Pomjana smo preživeli skoraj cel dan. Malo smo se sprehodili, poiskali zaklad in na koncu uživali v izvrstnih jedeh v bližnji restavraciji. Ob hrani smo potem razglabljali, če je bila oseba, ki smo jo za hipec opazili na lokaciji zaklada, Vanja ali Valdi. Ob vpisu naše najdbe v knjižico obiskov smo namreč našli njun povsem sveži zapis obiska zaklada. Prav tako smo ugibali, da nas je mogoče na pravo pot proti Pomjanu in mikrolokaciji zaklada usmeril damjaan. S pomočjo GPS naprave sem namreč zašel in medtem ko sem zmedeno gledal v GPS zaslon ter skušal ugotoviti kje sem ga polomil, nam je mimoidoči namignil, da bi mogoče morali iti v drugo smer. Kako je vedel?
Kljub zapletom s katerimi smo se spopadli med iskanjem našega prvega zaklada sta bila izlet in izkušnja geolova vsem v družini všeč. Zaklad nas je namreč pripeljal na kraj kamor se drugače sami verjetno nikoli ne bi odpravili. Zaradi te izkušnje smo potem iskanje kar nekajkrat ponovili in se kot »Sonček Team« vpisali v vpisne liste kar nekaj zakladov.
Kakšni zakladi so ti najbolj všeč (mestni, v naravi, uganke, večstopenjski …?)
Sonček team ima največ najdenih tradicionalnih zakladov in to so tudi zakladi, ki jih imam najraje. Seveda pa so mi med tradicionalnimi zakladi najljubši tisti, ki geolovca pripeljejo na zanimivo lokacijo in mu z opisom na strani podajo zgodbo o tem zakaj je zaklad prav tam. Zaradi narave in zanimivih podatkov o terenu ter lokaciji pa so mi všeč tudi zemeljski zakladi.
Kateri od zakladov, ki si jih našel do sedaj, se ti je najbolj vtisnil v spomin? Lahko poveš zakaj?
Poleg iskanja prvega zaklada GCT7QA, ki se ga še danes z veseljem spominjam, je med vsemi najdenimi zakladi težko izbrati samo enega ali dva. Skoraj vsako iskanje zaklada ima v ozadju neko zgodbo, ki se ti vtisne v spomin. Iz naših začetnih let iskanja zakladov se še vedno živo spominjam najdbe našega prvega sledljivčka (TBHCAD) v Lepem sprehodu (GCQT0N), čudnih dogodkov med iskanjem zaklada Gradišnica GLT1B9Q (verjetno je imela vmes prste Morana) ter navdušenjem nad lepoto Zelencev (GC1W8FM). V lanskem letu pa sta me navdušila zaklada The Empire Strikes Back v New Yorku in Festung Kufstein #2 v Avstriji.
Seveda pa je v Sloveniji kar nekaj lepih krajev, ki ti vzamejo dah in kjer narava nekaj pove. Pred kratkim sem ponovno obiskal področje kraškega roba pri Sočergi in to tudi zato ker sprehod »po (tistem) robu« prinese mir v misli in umiri srce – pa še ob poti je postavljenih nekaj lepih zakladov. Ob vseh zgodah in nezgodah med geolovom mi je tudi zelo ljuba zgodba o tem kako sem zapisal FTF najdbo zaklada tri leta po njegovi objavi. Emunda je aprila 2004 skril zaklad Mali plac, ki pa ga prvi iskalci niso našli. Zaklad je bil nato leta 2005 arhiviran, emunda pa je po arhiviranju na spletu napisal, da je zaklad še tam. Ampak, da ne bom dolgovezil, če koga zanima zgodbica, je zapis o tej dogodivščini na blogu Iskanje izgubljenega zaklada in časa.
Bi pa omenil, da se mi kot geolovcu velikokrat bolj vtisne v spomin iskanje zaklada, ki ga nisem našel, kot pa zaklad, ki sem ga našel. Na misel mi na primer pride zaklad v Kazahstanu (GCE8E11) za katerega sem bil prepričan, da ga ne bom našel, a sem se vseeno odločil, da se mu skušam čim bolj približati. Ko sem prekinil »iskanje« me je do mikrolokacije ločilo približno 2900 metrov v vodoravni in 1000 metrov v navpični smeri, kljub temu pa je bila pot do vznožja smučišča Chimbulak na višini 2300m vredna vsega truda. Prav tako je bil zanimiv nedavni obisk New Yorka. Tam sem želel najti nekaj zakladov in sem naivno pričakoval, da jih bom nekaj enostavno »pobral«. Na koncu sem našel enega (GC4D7F) vseno pa je bil obisk mesta doživetje.
Geolov je običajno prava pustolovščina. Lahko opišeš dogodivščino, ki se ti je pri iskanju zakladov najbolj vtisnila v spomin?
Ufff… še eno vprašanje pri katerem je težko izbrati. Dogodivščin je bilo kar nekaj in nekatere sem že omenil! Kako naj izberem eno? Veliko zakladov v tujini sem našel v poznih večernih urah, oziroma ponoči. Vsa ta samotna nočna iskanja zakladov v Moskvi, Kijevu, Bruslju ali recimo v Oslu, so bila že sama po sebi dogodivščina. Tudi odhod s Frankfurtskega letališča med dvema poletoma z namenom, da najdem TB hotel v bližini, je nekaj kar me še danes preganja.
Zakaj? Ko sem se odpravil poiskati omenjeni zaklad sem menil, da imam dovolj časa. Zato sem z letališča mirno in počasi odkorakal v bližnji gozd. Tam sem poiskal zaklad in se po najdbi prav dobre volje počasi odpravil nazaj na letališče. Ob povratku sem na moje presenečenje ob vhodu v letališko stavbo naletel na nepregledno množico ljudi. Od kje so se vzeli? Še danes menim, da so varnostniki vedeli, da se mi mudi na letalo in so zato še prav posebej preverjali vse potnike. Ko sem se usedel na svoj sedež zadnjo minuto pred odletom, sem sklenil, da te izkušnje ne bom ponovil.
V primerjavi s to nekoliko negativno in stresno izkušnjo bi za kontrast omenil nočno lazenje po gozdovih z Gamskom, Gumpijem in Bučarjem na Mariborskem dogodku leta 2013. Res je bilo iskanje zakladov ta dan stresna izkušnja, ampak le-ta je bila pozitivna. Pri iskanju nočnega zaklada smo kot za stavo lazili čez goščave, grape ter potoke do zgodnjih jutranjih ur. Ves ta čas je Gumpi neumorno navigiral in nas usmerjal, da smo se izognili nevarnim delom poti. Obenem je Gamsek z lahkoto preskakoval vse ovire na poti in pregledal vsak kotiček kjer bi lahko bil vmesnik. Ob tem pa sva z Bučarjem, kot dva Jedi viteza, prebadala temo s svetlobnima mečema (vsaj dokler je bilo še kaj sile v baterijah) ter skušala ujeti bliske odsevnikov. Hja, to je res bila dogodivščina!
S kakšno navigacijsko napravo si začel iskati zaklade in če nam lahko zaupaš, kakšno sedaj uporabljaš za iskanje?
Kot navdušenec nad tehniko sem prvi GPS kupil leta 2003. To je bil Garminov e-trex Vista. V kombinaciji z natisnjenimi opisi zakladov in načrtovanjem poti do bolj oddaljenih zakladov na domačem računalniku, se je dobro obnesel. Da bi se izognili tiskanju opisov na papir smo e-trex kasneje nadgradili z nuvijem 350, na katerega smo lahko prenesli opise zakladov in ga tudi uporabili za navigacijo do mikrolokacije. Ta kombinacija nam je kar nekaj časa dobro služila. Kasneje sem kupil Oregona 450 in GPSMAP 62s, nuvija 350 pa zamenjal s 775T.
Danes zaklade na mikrolokaciji večinoma iščem s pomočjo pametnega telefona in aplikacije CacheSense. Za to aplikacijo me je sicer že nekaj geolovcev vprašalo »kakšen čuden app pa je to«, vendar meni odgovarja in sem z njo zadovoljen. Ampak, da pojasnim zakaj mi je aplikacija všeč. Uporabljati sem jo začel leta 2008, ko je ugledala luč sveta kot CacheBerry za BlackBerry (BB) telefon. Kombinacija je bila zanimiva, saj je bil CacheBerry prva aplikacija na svetu, ki je dobila licenco za uporabo Geocaching Live API. Obenem je BB porabil zelo malo podatkovnega prometa za prenos informacij. Skupaj s PQ in GSAK sem imel zmagovalno kombinacijo za tujino. Veliko zakladov v tujini sem našel prav s kombinacijo telefona BB in aplikacije CacheBerry. Zato tudi danes v času pametnih telefonov Cache Sense ostaja moja preferenčna Androidna aplikacija. Ta app je res uporaben! … Resno…. Se ne hecam……. ma, res je OK. 🙂
Zanesljivo si se že srečal s kakšnim geolovcem ali ekipo pri iskanju zaklada. Je bilo srečanje zanimivo? Vzdržuješ stike s tem geolovcem ali drugimi še naprej?
Srečanj z drugimi geolvci in ekipami je bilo kar nekaj in vsa so bila zanimiva.
Sem se pa ob tem vprašanju spomnil srečanja iz geolovske prazgodovine. Obstaja zgodba ob kateri se Sonček team vsake toliko časa zamisli in nasmeje. To je zgodba o orjaškem dežniku (Macrolepióta procéra) na neki planoti in o tem kako je ta dežnik presenetil dve geolovski ekipi. Po e-pošti smo si po tem dogodku z drugo ekipo izmenjali kar nekaj pošte in se tudi menili o srečanju ob kavi ali kozarcu zlate tekočine, vendar je življenje ubralo svojo pot in srečanja nismo izpeljali. Podrobnosti zgodbe bom preskočil in jih pustil za kašno drugo priliko, vseeno pa bi naša ekipa z velikim veseljem z njimi pokramljala ob kakšni priliki.
Kaj pa srečanja z bunkeljni in skrivanje pred njimi?
Najbolj nenavadno srečanje z bunkeljni, ki se mi je vtisnilo v spomin, v bistvu ni povezano s skrivanjem pred njimi. To srečanje je povezano z vpisom najdbe zaklada pred nosom vseh mimoidočih. Sicer še vedno mislim, da bunkeljnom takrat ni bilo povsem jasno kaj delam, zagotovo pa so bili povsem prepričani, da se mi je zmešalo! Cela zgodba je potekala med vpisom najdbe web-cam zaklada Zala (GCM0EG). Pri tem zakladu je z današnjo tehnologijo dokaj enostavno vpisati najdbo, a leta 2007 temu ni bilo tako. Naprave, ki so se lahko priklopile na internet na katerikoli lokaciji niso bile tako pogoste kot danes. Večinoma so to bile kartice za prenosni računalnik. Zato sem na lokacijo zaklada prišel s prenosnikom ter internetno kartico. Vedel sem, da mi bo vpisovanje vzelo kar nekaj časa in zato sem se usedel pod lampo na sredi ovinka. To pa je povzročilo nekaj zmede in smeha – na obeh straneh (zapis je tu).
Se rad udeležuješ dogodkov? Ti je ostal kateri v posebej lepem spominu?
Obisk dogodkov so mi v veselje, nisem pa tako velik navdušenec, da bi šel na vsakega. Od obiskanih dogodkov se rad spomnim avstrijskih in madžarskih mega-dogodkov, GIFFa, prve Šmarne gore, Idrije in mariborskih dogodkov, ki so vedno čisti užitek!
Si že skril zaklad? Kakšne so izkušnje, odzivi geolovcev?
Sonček team ima 12 skritih zakladov in pred kratkim smo posvojili še Emundov Mali plac. Tako jih je sedaj 13. To je lepa in primerna številka, ki odraža stanje naših zakladov. Zakaj? Poudaril bi, da smo lastniki enega najmanj obiskanih zakladov v Sloveniji, ki sedaj sameva že več kot 400 dni. Mislim, da to veliko pove o zanimivosti naših zakladov.
S postavitvami in opisi baje nismo imeli vedno srečne roke. Tako se kar nekaj današnjih geolovcev pri našem Coprniškem zakladu čudi kje je tam uganka. Ne vedo pa, da so za uganko krive coprnice, ki so začarale Geocaching HQ, in to z namenom, da se ne odkrije resnica o lokaciji. Mislim, da je prav zaradi coprnic Geocaching HQ odvzel pravico lastnikom zakladov, da zahtevajo ALR! Pred to spremembo so vsi, ki so želeli zapisati najdbo na coprniški lokaciji, morali povedati pravo resnico o coprnicah. Brez zapisane resnice je njihov zapis čudežno izginil. Po ukinitvi ALR takšni in drugačni zapisi ostajajo na spletu in v njih se dostikrat pojavi TFTC čaranje! Čista dezinformacija!
Tudi naši zakladi na hrvaških otočkih so nekako problematični, saj me nekateri geolovci opozarjajo, da smo teren pri teh zakladih prenizko ocenili in da je T5 prava ocena za vožnjo z motornim čolnom in ležerni sprehod do lokacije.
Če pa čisto resno povem, nam je vedno v veselje v zapisih prebrati, da je bil zaklad najden in da je bilo obiskovalcem iskanje v veselje .
Kaj bi v geocachingu spremenil najprej, če bi imel možnost spremeniti eno stvar …
Ukinil bi Powertraile!
Za konec pa še vprašanje – imaš kakšno sporočilo za ostale geolovce?
Mislim, da geolov niso samo številke, FTFji in značke. Naši ekipi se je to nekako usedlo v srce, ko smo lovili tisoč najdb in zato nekako »tekmovali« z drugimi ekipami v Sloveniji. Nisem več čisto prepričan ali smo prvo tisočico v SLO res ujeli prvi, vendar danes vsekakor vem, da nam je lovljenje te številke nekako pustilo brazgotino. Polnjenje vseh mogočih matrik in lovljenje številk za geocaching pasove ter značke nas je potegnilo stran od bistva.
V tistem obdobju, so se tudi pojavili Power-traili, ki so geolov namesto lepega sprehoda in nekega cilja v naravi, spremenili v neskončno vrsto TFTC-jev. Takrat se nam je nekam izgubil tisti občutek, ki smo ga doživeli pri najdbi prvega zaklada in ki smo ga imeli ob odhodih na lokacijo v prvih letih našega geolova. Zato smo zmanjšali našo aktivnost – nismo pa jo opustili! Danes zelo občudujem gelovce, ki že več kot deset let beležijo po nekaj najdb na leto ter niso usmerjeni v matrike, pasove in značke, obenem pa zelo uživajo v geolovu. V Sloveniji jih je kar nekaj.
Pa ne me narobe razumeti. Poznam adrenalinski naval ob zvonjenju telefona, hitrem oblačenju in dirkanju na lokacijo. Jasna mi je tudi gonilna sila, ki nas geolovce žene, da izpolnimo matrike, si zaslužimo pasove ter dosežemo take in drugačne značke. Krilatica višje, močneje in hitreje je bistvena za današnji povezani svet instantnih informacij in všečkov. Družbena omrežja sicer obvladam, ne občudujem pa njihovo »instantno« in »urgentno« konzumacijo ter splošno pričakovanje takojšnje reakcije. Mislim, da smo kot družba zamenjali osebne stike z virtualnimi odnosi, ki so drugačni, včasih zelo osebno izpovedni in zelo direktni, obenem pa ne dajo prave ljudske povratne povezave. Ampak, da ne bom preveč filozofiral. Menim, da je lahko geolov tudi vozovnica za izhod iz tega današnjega norega tempa.
Zato bom na koncu v imenu Sonček ekipe zapisal »something completely different«: Med geolovom varujte našo kulturno in naravno dediščino (beri “ne izpuli vseh kamnov, če ne vidiš zaklada”) ter postavljajte zaklade, ki so nam vsem v zabavo, izobrazbo in veselje!