Z otroki po zaklad: Umazane igre

Določeni postavljalci so si s svojimi zakladi ustvarili pravo blagovno znamko in seveda je Lars eden izmed njih. Povabilo na obisk njegovih zakladov je največkrat prava avantura, ki pa se nikoli ne konča, kot smo zmotno predvidevali. Vedno se stvari zasukajo malce drugače, da je potrebno ponovno spoznavati osnovne elemente. Najraje pa ima vodo in zemljo. Otrokom je to še posebej všeč in okoli Živalskega vrta je polno njegovih hudomušnih pasti. Tudi tokrat smo se razveselili najnovejše uganke NFC – Dig deep and get dirty, a nam jo je zagodla tehnologija.

Pričetek raziskav

Kmalu po objavi smo se napotili pred Fakulteto za računalništvo in informatiko, da bi seznanili naš mobilnik z NFC standardom. Izkazalo se je (nasprotno kot v Velenju, kjer je možno napredovati tudi z odčitavanjem QR kod), da je naša naprava nedovzetna za tovrstno novotarijo. V spletni dnevnik smo pustili zabeležko in pridno čakali, da se nas kdo usmili. A kaj, ko nihče ne bere tujih dnevniških vpisov, pred obiskom zaklada? Kar nekaj vode je preteklo pod tistim mostičkom, da se nas je po dveh mesecih čakanja usmilila ekipa Pošastkov. A izkazalo se je, da je bilo vredno počakati na pravi trenutek.

Z ekipo Pošastkov, ki premorejo dve nabriti dekletci in enega korenjaka, smo uskladili proste termine in prvega izkoristili za druženje na prostem. Čeprav smo popreje prijateljevali zgolj virtualno, smo se začetka julija, na lep sončen dan, prvič srečali in predstavili prav s pomočjo skupnega hobija. Ker smo bolj počasne sorte, so nas mali Pošastki že pridno čakali pri mostičku in ker si je Lars zamislil popotovanje prav na tem kraju, se je v malih glavicah podobno zabliskalo. V trenutku je bila celotna skupina kratkohlačnikov ob vodi in v njej. Skupni avanturi je botrovalo dejstvo, da so pozabili odčitati kodo nagradnega TB-ja iz končne stopnje. A navkljub temu, smo šli lepo od točke do točke in sledili Larsovim navodilom.

Bogat ulov

Pot nas lepo postopoma pelje izpred zgradbe fakultete proti Rožniku. Iz razbeljenega asfalta se podamo v gozd, otroci pa so raziskovali okoliške stezice in preučevali življenje v vodi. Zaradi ”dolge” poti smo se morali večkrat ustaviti in krepčati z prinešenimi dobrotami za premagovanje ovir. Po osvojenih treh vmesnih stopnjah, kjer so izdatno pomagali mali Pošastki, se počasi približamo končni stopnji. Z vsakim prehojenim metrom se teren bolj spreminja v močvaro, bolj imajo otroci veselje pri packanju in čofotanju po vodi. Z nekaj usmerjanja se izognemo najbolj močvirnatem delu in znajdemo se pred končno stopnjo! Kaj pa sedaj?

Nekaj smo uganili že sami iz naziva zaklada, nekaj smo razbrali od prejšnjih najditeljev, ostalo pa so izdali otroci, ki ne znajo čuvati skrivnosti. V glavnem smo hitro našli lično škatlo in kar naenkrat je nastala precejšnja gneča okrog nje. Vsi so želeli pregledati igrače in pričelo se je pravcato trgovanje, da smo težko sledili potovanju najrazličnejših predmetov. Za vzpodbudo in dobro izpeljano prvo skupno akcijo so Pošastki odložili v zaklad še temu primernega sledljivčka, ki še dandanes čaka na naslednjega najditelja. Po nekajurni hoji nas je sedaj le še čakala pot do parkiranih avtomobilov, ki pa se je zaradi izčrpanih zalog malce hitreje odvila v obratni smeri. Po izdatnem poslavljanju od novih znancev, smo si obljubili, da skupno iskanje še večkrat ponovimo. To pa je že druga zgodba.