Za najdbo več: nauk nizozemskega odvržka

Ob zadnjem obisku Amsterdama sem poravnal kar nekaj geolovskih dolgov. Najprej, po vnovičnem neuspelem poskusu obiska Hiše Ane Frank (vrsta za vstop se je vila daleč in predaleč za čas, ki smo si ga odmerili), smo v skupni akciji celotne ekipe s pedolinom pripluli pod enega od številnih mostov in vknjižili najdbo zaklada Amsterdam Urban 2. Kasneje, ko so si ostali ogledovali van Goghov muzej, pa sem sem prekrasen dan izkoristil za geolovski sprehod po parku Vondelpark. Prvi cilj, starosta nizozemskih zakladov Amsterdam Urban 1, je bil hitro dosežen. Filmska škatlica v zanesljivem skrivališču, recept za dolgo življenje zaklada, katerega največja privlačnost je prav njegova starost. Zaklad -1- Tossie’s Touristic Tour -1- je bil nekaj povsem drugega. Privlačna lokacija in še malo telovadbe za vpis. Najbrž bi bilo zelo zabavno brati misli mimoidočih, ki so me opazili pri iskanju. Gotovo bi se našlo kaj precej sočnejšega od »kaj pa ta tam dela?«.

S pedolinom po kanalih.

Vondelpark: Amsterdam niso samo kanali.

Na zvesto Montano sem si naložil tudi zaklad Gustavo’s bachelor party. Časa je bilo še dovolj, da me je obet najdbe zaklada običajne velikosti zvabil z najkrajše poti. Morda bo v njem kak sledljivček? Zaklad, ki so ga postavili v čast fantovščine nekega Gustava, je kar izpostavljen bunkeljnom, zato sem si namig prebral že ob približevanju objavljenim koordinatam. Na objektu, ki ga namig nedvoumno izpostavlja, sem skoraj nehote zagledal škatlico, podobno tej s spodnje slike. V njej je bil vpisni listič s podpisi nekaj deset geolovcev. Ni se zgodilo prvič, da sem namesto izginulega večjega vsebnika našel odvržek (angl. throwdown). Preletel sem dnevniške zapise, ki sem jih imel na voljo, pa so bili vsi v nizozemščini in mi niso razjasnili usode zaklada. Z mešanimi občutki sem se vpisal. Za trenutek sem pomislil, da bi lahko vendarle naredil še tistih 6 m, kolikor mi jih je odmerjala GPS naprava, in pogledal, ali zaklada res ni več. Pa me je pregnala skupina bunkeljnov, ki se je postavila tako, da bi jim šaril prav za hrbti. Med potjo do van Goghovega muzeja sem se že odločil, da te »najdbe« ne bom zabeležil v spletni dnevnik.

Odpadek ali zaklad?

V hotelu sem se ob vrčku Grolschevega jesenskega zvarka lotil raziskovanja. Prvotna škatla je izginila dobre tri tedne pred mojim obiskom. Nabralo se je nekaj zapisov o neuspešnem iskanju in nekaj zapisov, ki so priporočili vzdrževalni obisk. Lastnik se ni odzval, zato se je pač našel nekdo, ki ni mogel prenesti neuspeha in je na znak, ki prepoveduje uporabo žara v parku, nastavil škatlico, ki jo je imel slučajno pri roki. Menda z dobrim namenom prihraniti lastniku prebiranje DNF zapisov, drugim geolovcem pa razočaranje ob neuspehu. V resnici je naredil uslugo predvsem sebi. Povečal si je število najdb. O tem, da mnogi na lokacijo ne pridejo zato, da bi našli zanikrno škatlico za pepermint bonbone, najbrž ni razmišljal. Zagotovo tudi ne o tem, da bi prevzel trajno skrb za zaklad. In to je tudi bistvo odvržkov. Zadovoljiti lastno trenutno potrebo. Morda lahko odvržek kdo sam sebi upraviči s kolegialno pomočjo med geolovci. Mar res? Zdi se mi, da je sposobnost zapustiti lokacijo brez najdbe ena pomembnejših geolovskih vrlin. Neuspeh je možen izid iskanja, ki ga je treba sprejeti vnaprej. Odvržki ohranjajo pri življenju zaklade, ki jih v resnici ni več. Ali povzročajo zmedo, ko se znajdejo na lokaciji kljub temu, da je prvotni zaklad še tam. In tako kvarijo igro. Ampak za najdbo več ni noben vsebnik preveč zanikrn.

Naslov tega prispevka ni po naključju izposojen od slovitega špageti vesterna Za dolar več (For a Few Dollars More). V njem glavni junak, lovec na glave brez imena v podobi Clinta Eastwooda, po strelskem razpletu prešteva trupla razbojnikov, naložena na vozu. Ko ugotovi, da mu nekaj manjka do skupnih 27.000 USD nagrade, se sunkovito obrne in s strelom skoraj na slepo podre še enega hudobca, ki se mu plazi za hrbet. Statistika je tako popolna.