Žabji večer 2020

Geolovci smo se letos spet organizirano pridružili vsakoletnim akcijam prenašanja dvoživk na krajih, kjer bi na poti do mrestišč množično končale pod avtomobilskimi kolesi. Tokrat že četrtič in tretjič pod enotno »blagovno znamko« Žabji večer. Kot še vsako leto, smo bili tudi letos trdno odločeni, da nas narava ne bo prehitela in bomo začeli s koordiniranjem akcij in objavo dogodkov precej preden se bodo speče živalce predramile. Lepo vreme v februarju je dalo misliti, da ima narava vendarle drugačne načrte. Ko smo izvedeli, da na Večni poti v Ljubljani žabje ograje postavljajo že 13. februarja, smo bili spet sredi naglice. Tako zgodaj? 😮 Mnenja glede izbire datuma so bila deljena, na koncu pa smo za Žabji večer 2020 vseeno izbrali 6. marec z resno opcijo, da dogodek prestavimo za teden dni v primeru pomembne ohladitve. Ohladitev se je na koncu res zgodila nekaj dni prej. Zadnji hip smo se vsi, razen mariborčanov, odločili, da skupno akcijo le izpeljemo po prvotnem načrtu. Takrat še nismo vedeli, da smo ujeli zadnji vlak.

Sneg je res prišel do nižin, a razmnoževanja željnih dvoživk to večinoma ni ohladilo. Večinoma? Berite naprej!

Ljubljana (GC8KQ92)

Herpetologi so imeli predviden štart za osmo uro in ker je bil napovedan dež, smo v zadnjem trenutku rahlo zamaknili naš zbor. Tako se nam je primerilo, da so nas veveričke in mirobori že čakali na parkirišču pred Zoološkim vrtom, mi pa smo klepetali pred Waldorfsko šolo. Trk v avto in akcija!

Čeprav smo se potrudili z zgodnjo objavo CITO srečanj, je opis ljubljanskega dogodka večinoma sameval. Pri zadnjem usklajevanju z glavnim organizatorjem sem imel že velike pomisleke, če res potrebujemo toliko prostovoljcev. A kot vedno ste nas zadnji teden vse presenetili in se kljub ohladitvi številčno odzvali pomoči potrebnim dvoživkam. Še najbolj pa smo bili veseli odziva naših najmlajših, ki jih tudi ni bilo malo. Še dobro, da nismo prišli z vsemi ekipami, ker potem bi mi zmanjkalo kartončkov za CITO izziv 2020! Tako pa smo po uradnih ceremonijah na čast prestopnemu letu še žrebali sledljivo žabico, ki jo je priskrbel naš klub. Po skupinskem fotografiranju pa smo že hiteli proti kanalu Pelikanščice, kjer smo bili domenjeni z Anjo Mavrič, Katjo Konc, Saro Strah in Nikom Šabedrom. Ker Sara ni utegnila, pa se nam je namesto nje pridružila stara znanka Anja Bolčina.

Tretja ponovitev pred ZOO-jem je botrovala rahli nervozi geolovcev, ki so se čimprej hoteli podati na lov in so le s težavo poslušali razlago mladih biologov. Po uvodnem delu pa smo se skupaj zapodili v kanal. Otroci so uživali pri lovljenju malih žabic in za rjavke je bilo potrebno kar nekaj spretnosti. Naša vedrca so se pridno polnila, da smo jih morali sproti odnašati čez cesto. Potem smo se razdelili na skupine po deset in smo skupaj prečesali širše območje parkirišč in ob zaščitni ogradi. Na koncu nam je s skupnimi močmi uspelo prenesti na varno skoraj identično število dvoživk kot lani!? Uradne številke so, če se ni kakšna medtem odčarala v princa ali princezo, 339 žabic, od tega 304 navadnih krastač, 22 sekulj in 13 rosnic. Nekateri so pomagali s selitvijo v naslednjih dneh, našo namero da se vrnemo z manjkajočima članicama, pa je odpihnila epidemija.

Šinkov Turn (GC8KQ09)

Dogodek je bil najprej načrtovan v Hrašah, potem pa smo po letih dobrih namenov le kontaktirali prostovoljce v Šinkovem Turnu in se na hitro dogovorili, da se jim pridružimo. Tudi s tem dogodkom je bila podobna zgodba kot z ljubljanskim: do zadnjega so bile med prijavljenimi ekipe iz Avstrije številčnejše od domačih. Ko se je na prizorišču poleg nenajavljenih, a pričakovanih, pojavilo še nekaj nenajavljenih in tudi nepričakovanih, je (geolovskemu) koordinatorju dogodka za nekaj trenutkov odneslo pokrov. Ko se je le pomiril, smo se razdelili v nekaj skupin in odšli vsak v svojo smer ob ograjah, postavljenih ob cesti Koseze-Mengeš in lokalni cesti v Šinkov Turn. Posebnost izvedbe akcije na tej lokaciji je, da zbranih dvoživk ne nosimo samo čez cesto, ampak jim ponudimo taksi službo kar do Phliškega bajerja (ki se izgovori Pəhliški in ne Fliški). Mrzlemu vremenu navkljub je bil ulov kar dober. Prve najdbe, živahne rosnice, so se razveselili štirje avstrijski kolegi. Geolovci smo v glavnem pobirali, kar je ostalo za skupino zelo zagnanih otrok, ki se je neodvisno od nas tudi udeležila akcije. V njihovih vedrih je kar gomazelo, a tudi v naših so se potniki za bajer množili. Še največ smo jih našli v potočku v obcestnem jarku, ki so ga prezebli krastački uporabljali kot jacuzzi. Voda v njem je bila vendarle nekaj stopinj toplejša od okolice. Najbrž je ravno obilo vode privabilo tako število dvoživk, da sta bili presenečeni tudi lokalni prostovoljki. Nekaj dni nazaj, ko je bilo topleje, so jih prenesli na stotine, na Žabji večer pa smo se vsi skupaj v dobrih dveh urah morda tudi približali stotici.

Dodana vrednost dogodka pa je bil klepet s prostovoljkami iz skupine Pomagajmo žabicam Phliški bajer. Izmenjali smo dosedanje izkušnje in jim predstavili geolov in Slovenski Geocaching klub. Hitro smo se dogovorili, da se dobimo, ko bo nekoliko topleje, in jim predstavimo geolov tudi v živo na terenu. To namero je – kot naš mega-dogodek geoLjubljana 2020 – zaenkrat odpihnila epidemija. Ob prvi priliki pa jo bomo uresničili!

Harije (GC8KE5A), Rova (GC8KQTZ) in Maribor (GC8KDHJ)

Harije pri Ilirski Bistrici so lani postregle z nepričakovano velikim ulovom v dvoživkam neprijaznih razmerah, zato so bila pričakovanja za letos velika. Bilo je bistveno topleje in bistveno bolj mokro kot lansko leto. V velikem pričakovanju se je zato samotnim organizatorjem zadnji trenutek pridružila še odprava iz prestolnice. S kompaskom za volanom je bila na zbornem mestu že 20 minut pred napovedano uro. Ko se je pridružila še ekipa Kinčoropi, se je začelo ogrevanje, ko so se pojavile še Račke, pa smo se odpravili na delo. Polni pričakovanj. In res, že nekaj deset metrov od parkiranih avtomobilov smo naleteli na prvo krastačo. Izkazalo se je, da naše pomoči že nekaj dni ne potrebuje več. Lepo mumificirano so jo spregledale celo čaplje, ki jim očitno bolj kot žabji pršut, sušen na primorski burji, tekne sočna žabovina. Preostanek večera je bil sprehod do roba vasi ob izvajanju klasičnih CITO aktivnosti, pa vmes smo za tolažbo le našli enega živega krastačka. Vdan v usodo je poziral za fotografije, potem pa smo ga odnesli čez cesto. Dogodek smo zaključili na starem mestu sredi Ilirske Bistrice. Ob zlatorumenem napitku so se med geolovske teme vedno bolj vpletale tudi koronavirusne.

Dogodek v Rovi pri Radomljah je tradicionalno bolj butične narave. A dvoživk in dobre volje jim nikoli ne zmanjka. Tudi letos je bilo tako, čeprav so se na mokriščih začeli nedovoljeni posegi v prostor, ki jih bo, upamo, pristojna inšpekcija preprečila. O poteku dogodka ni veliko pisnih virov, je pa zato nekaj res odličnih fotografij. Čez cesto so prenesli približno 100 dvoživk.

In še nesrečni Maribor. Organizatorji so se v dogovoru z lokalnimi prostovoljci odločili, da dogodek zaradi prehladnega vremena prestavijo za en teden. Takrat se je to zdela pametna odločitev. Potem pa ga je odpihnila epidemija.

Fotografije: icabrian, Kremenčkovi & geobunkelj.si