Žabji večer 2022
Po letu prisilnega premora, ko smo dvoživkam pomagali posamezno, se je naš tradicionalni Žabji večer vrnil v vsej svoji originalni lepoti: kot več CITO dogodkov, hkrati organiziranih na krajih, kjer dvoživke pri selitvi na mrestišča množično končajo pod kolesi avtomobilov. Takšen je bil vsaj originalni načrt za 18. marec 2022, za katerega se je na seznamu znašlo kar šest dogodkov. Pregovorno muhasto aprilsko vreme pa nam jo je tokrat zagodlo že februarja. Topli dnevi tik pred koncem koledarske zime so začeli prebujati dvoživke, na lokacijah so postavili ograje in začeli poročati o prvih migrantih, potem pa se je vse ustavilo. Najprej zaradi mraza, potem pa zaradi suše in čudovitih toplih marčnih dnevov, ki so izvabljali geolovske rekorde, dvoživke pa nad vremenskimi razmerami niso bile najbolj navdušene in so se poskrile. Ni nam preostalo drugega kot da dogodke prestavimo za nedoločen čas. In čakamo, kot žabe v tisti Župančičevi pesmici, na dež. Oblakov sivih vlak se je končno pripeljal 1. aprila. Splačalo se je potrpeti… Preberite poročila koordinatorjev dogodkov na posameznih lokacijah in se nam pridružite naslednjo pomlad na Žabjem večeru 2023. Morda bo potekal kot mega-CITO dogodek? 😉
Šinkov Turn (GC9P0WF) by icabrian
Dogodek v Šinkovem Turnu je potekal že 31. marca. Tako smo se odločili zato, ker je kazalo, da bo ta večer najbolj deževen in bo dvoživk veliko, bunkeljskih prostovoljcev pa bolj malo. Pri ocenjevanju razmer je treba imeti v mislih, kaj je najboljše za za dvoživke, saj hodimo na teren zaradi njih. Geolovci se v Šinkovem Turnu dežja nismo ustrašili. Nič dosti nismo klepetali, ker vreme res ni bilo za klepet. Tudi za podpisovanje dnevnika in štempljanje CITO kartončkov je bilo premokro, zato smo se z vedri takoj pognali vzdolž ograj, postavljenih ob cesti proti Mengšu. Ekipa Zabar.ljubljanski, svetovni prvak v nabranju dvoživk, je najbolj zagrete (ali najbolj ogrete) krastačje parčke v vedro metala tako hitro, da smo jo drugi komaj dohajali. A je bilo dela dovolj za vse. Na terenu smo se razdelili v tri skupine, nato se nam je pridružila še četrta. In patruljirali ob ograji. Na začetku nas je kar dobro pralo. Ker ni slabih razmer, samo slaba oprema, slabe opreme pa ni bilo, nas dež ni motil. Ko se je povsem stemnilo, je večina bunkeljskih prostovoljcev je odšla, krastače in žabe pa so se pojavile v velikem številu. Tiste na poti v Phliški bajer in tiste, ki so svoje poslanstvo za letos opravile in so se vračale nazaj. Najdlje je vztrajala skupina treh ekip, ki je zaključila okoli 21.30. Zadnji pohod do konca ograje in nazaj je bil zelo pester: potniki za bajer v vedro, potniki za gozd čez ograjo. Ocenili smo, da smo nabrali 209 krastač, vsaj 12 rjavih žab (večinoma sekulje in posamezne rosnice) in dva pupka, ki jih je uzrlo ostro oko najstarejšega od Kremenčkovih. Najboljši izplen na tej lokaciji doslej.
Ljubljana (GC9P43F) by Kremenčkovi
V petek zvečer smo za spremembo točno prišli do velike skulpture bivola, ki je ni moč zgrešiti pred vhodom v ljubljanski Živalski vrt. Na lokaciji sta že čakala najbolj zagreta lovca večera, vincenc1 in Larsus cisalpinus. Kmalu so za njima pričeli kapljati tudi ostali geolovci, ki so že pred časom naznanili svoj prihod. Kljub premiku dogodka zaradi premrzlega vremena, je zgolj ena ekipa odpovedala sodelovanje. Očitno je pa le malokdo opazil zadnji dan priobčeni razglas, da nas je več kot dovolj za akcijo, saj so bili v igri tudi drugi prostovoljci.
Kakorkoli, kapljanje je sprožilo pravi naliv in smo se umaknili pod bližnjo streho. Tam smo opravili vse geolovske rituale, popisali ekipe, poštempljali in razdelili CITO kartončke, pa je že bil čas, da se premaknemo na zborno mesto na začetek Pelikanščice. Kjer so nas prevzele simpatične herpetologinje pod vodstvom Mete Valenčič, ki so se še malo lovile v novi vlogi. Večkratni povratniki so že silili v akcijo in jim je bilo težko prisluhniti kratki razlagi. Zaradi velikosti skupine, samo geolovcev je bilo 23 ekip ali nekaj manj kot 30 duš, smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je šla v lov po kolesarski stezi, ki jo geolovci zelo dobro poznamo pod imenom Pionirska železnica, druga pa v smeri Rožne doline.
K sreči se je prvotni naliv unesel in smo lahko žabji lov opravili med lažjim pršcem, tako da je velika glavnina petkovih prostovoljcev vztrajala do konca akcije. Tudi pozna ura ni bila prehud napor za najmlajše udeležence in so vztrajali do zadnjega dejanja, ko smo izpustili žabice v mlako na drugi strani ograde Živalskega vrta. Ker se tu izvaja resen nadzor, namreč ograja ob cesti je označena s sektorji, so nam hitro posredovali končni rezultat akcije: 98 prenešenih dvoživk, od tega velika večina navadnih krastač, 4 sekulje in 1 rosnica. Poleg prenešenih smo opazili še 4 povožene in 1 na pol pojedeno navadno krastačo. Najmlajši so opazili tudi 3 majhne zelene rege, ki pa smo jih pustili, kjer smo jih našli.
Očitno slabšemu povprečju iz preteklih let botruje tudi dejstvo, da se je lokacija ob fakultetah spremenila v gradišče in tja nismo imeli dostopa. Iz besed organizatork pa smo tudi slišali, da so določene mlake preprosto zasuli!?
Maribor (GC9NYRP) by NiSEM
Ulov dvoživk v dneh pred dogodkom je nakazoval na pravilnost izbire novega datuma, saj so jih dan pred našim dogodkom našli okoli 150. Prijav geolovskih ekip ni bilo dosti, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem ob 19.00 uri v parku pri Treh ribnikih zagledal kar lepo število oseb, precej več od prijavljenih. Malo smo počakali, da so se vsi zbrali in glede na izkušnje najprej naredili skupno fotografijo. Nabralo se nas je kar dvajset, od tega tudi štirje negeolovci. Dogodek je bil celo mednaroden, saj je prišlo tudi šest geo-prijateljev iz Avstrije. Z nekaterimi se zdaj že poznamo in smo res veseli njihovega obiska! Veselih smo bili tudi tamalih otrok, ki so precej popestrili celoten dogodek.
Žan iz Društva študentov naravoslovja nam je naprej razložil nekaj osnovnih pojmov o dvoživkah, za Avstrijce pa smo sproti prevajali. Po 10 minutnem uvodu nam je Žan razdelil vedra, saj svojih nismo smeli imeti, ker baje razsaja neka žabja bolezen. Vsi smo že čakali na akcijo in ko smo dobili dovoljenje za napad, so se na iskanje najprej zapodili otroci. Vsi smo imeli svetleče jopice in svetilke. Na cesto smo postavili tudi znak, da se nekaj dogaja, saj je cesta precej prometna. Na začetku dvoživk ni in ni bilo, tako da smo že bili v dvomih al’ kaj sploh bo. Na začetku jih je bilo res malo, ko pa smo prišli na ovinek blizu tretjega ribnika, pa so bili kriki iz teme: “Našel!” vse pogostejši. Izmed punc – Zarja, Petra, Mia in Rubi – je bila najpogumnejša Petra, ki je bila taksist za krastače in žabe od njihove najdene lokacije do vedra. Žabe smo sproti šteli in jih na koncu poti imeli popisanih 35. Mislim da je vsak našel vsaj eno. Nekateri so jih samo iskali, pri prenašanju pa je pomagala taksi Petra. No, pogum na nekatere še vedno čaka nekje tam zunaj.
Ob povratku smo se z vsemi vedri ustavili pri ribniku in jih še enkrat prešteli: 52. Kar nekaj smo jih torej pozabili popisati. Dvoživke smo potem položili v vodo, na žalost pa je poleg njih zaplavala še Rubi. No, samo njena noga, tako da je bil čevelj moker. Še nekaj krastač in krastačkov smo pobrali ob poti nazaj na izhodišče, tako je dnevna bera znašala tam nekje okoli 62 osebkov.
Celoten dogodek je trajal nekaj več kot 2 uri. Hvala Žigi za pomoč pri organizaciji dogodka in hvala vsem, ki ste se dogodka udeležili. No, ko sem se naslednje jutro po dogodku zbudil, je bil zunaj sneg. Odločitev o pobiranju žabic pred mrazom je bila torej več kot pravilna.
Okroglice pod Lisco (GC9PCAA) by Mkonci
Na Okroglicah pod Lisco smo se zbrali ob 19:30. CITO dogodka se je udeležilo 7 geolovskih ekip. Najprej smo malo poklepetali, opravili obveznosti vpisa v dnevnik in razdelili CITO kartončke. Ob 20:15 se nam je pridružil g. Marjan, starejši gospod, ki že nekaj let na tem območju skrbi za pomoč žabicam. Najprej nam je razložil, kakšne dvoživke lahko pričakujemo in kako se jih pobira. Dogovorili smo se, da dvoživke štejemo za njegovo statistiko, ter v kolikor najdemo kakšno, ki je drugačna od drugih le to poslikamo. Pokazal nam je tudi “žabji podhod”, ki ga je na njegovo pobudo uredila občina Sevnica in skozi katerega je nekaj dvoživk že našlo pot do jezer. Na dolžini približno 500 m smo (predvsem otroci) pobrali 61 dvoživk in našteli 7 povoženih. Med temi so bile tokrat samo 2 različne vrste. Dvoživke smo odložili v jezero. Po končanem pobiranju se nam je Marjan lepo zahvalil in nas povabil, v kolikor ima kdo čas, da pride pomagat pri postavljanju ograj v nedeljo, ter nas povabil, da se naslednje leto spet srečamo.
Ribnik Črnelo (GC9PAA9) by geobunkelj.si
Letos se je na ribniku Črnelo zbralo kar 5 ekip geocacherjev. Skupaj nas je bilo 12 prostovoljcev, kasneje se nam je pridružila še družina 5 oseb. Za naš ribnik številčno preveč oseb, saj imamo ponavadi v dežurstvu 4 osebe, kar zadostuje za 2 urno selitev dvoživk.
Prvoaprilska šala, da nocoj žabic ni, se je skoraj za večino geocacherjem uresničila. Po danih navodilih udeležencem so bolj kot ne ugotavljali, da ne gre za prvoaprilsko šalo. Ko se je začelo mračiti pa se je nekaj žabic le pokazalo, predvsem tiste, ki so se začele že vračati iz ribnika nazaj v gozd. In vsaka žabica je bila hitro pofočkana s strani hitrih otroških rokic, ki so za tovrstno delo že izurjeni in jim le malokatera uide iz vidnega polja. Na veliko srečo žabic in žalost geocacherjev se je mimo ribnika pripeljal oblak z dežjem in hitro prepodil tiste nepripravljene na dež. Ostalo nas je le 7 prostovoljcev, ki smo z vsako minuto dlje imeli več dela.
Rezultat akcije je bil okoli 80 pobranih krastač, 2 sekulji 4 rosnice in 2 pupka. Veliko več žabic smo prenesli na drugo stran proti gozdu, saj so že opravile svoje delo v ribniku. Žabja selitev se nadaljuje …