Kjer tišina šepeta: Nad Kanomljo

Idrija je na koncu sveta. Ali pa še malo čez. Ker so čisto vse poti do nje zavite in dolge. Toda kaj bi potem lahko rekel za Kanomljo? Ki je še naprej. Če je to sploh mogoče. Torej že na drugi strani plošče. Nekega čudnega in samosvojega sveta. Ki je tako poseben, da enostavno moraš do njega. Samotnih obronkov, hribovskih kolovozov, sonca, ki skuša razsvetliti najbolj skrite grape. In predvsem ljudi. Grobe, kot je svet okoli njih, nežne, kot so puhasti oblaki, ki potujejo po nebu. Res je prav, da si gremo ta svet pogledat.

Tako nekako sem začel moj zapis, po tem, ko smo s prijatelji ta svet raziskali v okviru dogodka, ki so ga pripravili zagreti geolovci iz tistih koncev. Toda dogodek, fin kot je bil, se je končal. Mogoče se znova srečamo, toda to naj nam ne vzame veselja, da se v tiste konce odpravimo znova. Po kakšno škatlico več ali zgolj tako, za lastno dušo. Skozi lepote teh krajev in mimo zanimivih razglednikov nas vodi pot, ki jo začnemo pri prvem zakladu in končamo pri zadnjem. Toda to sta zgolj mejnika, misliti si ne moremo koliko vsega je še vmes! Saj vendarle vidimo tam tudi prave slovenske piramide! Zato nam ne preostane nič drugega, kot da vzamemo pot pod noge in gremo, dokler je še kaj sonca in toplote

Za spodbudo pa še toliko … Strmina je popustila šele pri pogledu. Daleč. In še malo naprej. Od stare hruške. Domači že vedo, zakaj so jo tam posadili. In podnjo postavili klopco. Sedli po napornem dnevu in gledali k sosedom. Tja na drugi breg. V misli je priplavala znana pesem o hruški in izvabila nasmeh. Tu bi Jarca celo razumel … Ker smo hoteli videti, če so tudi sosedje pomahali nazaj, smo šli še do tja. Sedli pred častitljivo domačijo in odpočili noge. Da so zmogle še do kovača, ki je rad pojasnil, kako so kovali nekoč. Nato pa kar same hodile navzdol, glava je bila še nekje na zelenih obronkih višje. Kjer je bilo toliko lepše, razgledno, zanimivo. Kamor bo še treba priti, raziskovati kraje, srečevati ljudi. Kot običajno – iskati samega sebe.