1. Cachertreffen in Maria Saal (Avstrija)

Z začetkom letošnjega leta sem si zadal nalogo, da se bom med drugim udeležil tudi kakšnega eventa v tujini, in ker sem GIGA event v Münchnu zaradi drugih, nujnih obveznosti zamudil, sem se tokrat odločil za izpolnitev moje obljube. Udeležil sem se 1. Srečanja Geocacherjev v Gospo Sveto. Sicer sem šel le v sosednjo Avstrijo, pa vendar, tujina je tujina, naj bo bližnja ali pa daljna. Za Avstrijo sem se zavestno odločil tudi zaradi mojega izvrstnega znanja nemščine in zaradi lepih ter zgledno urejenih zakladov na avstrijskem Koroškem.

Prijavil sem se na event in ker sem nameraval iz Slovenije potovati brez spremstva, sem ponudil prevoz iz Klagenfurta do Gospe Svete, kjer se je dogodek odvijal. Kontaktirala me je avstrijska geocacherka anemone74, s katero sem se zmenil, da jo poberem v Celovcu. Spotoma pa sem si dejal, da bom poiskal še nekaj zakladov v bližnji okolici.

Zjutraj sem se odpravil iz rodne doline in se sprva peljal proti Ljubelju. Prečkal sem mejo, se peljal dalje do Celovca in pred bližnjo univerzo parkiral moj geocacherski jekleni konjiček. S seboj sem imel tudi manjšega, dvokolesnega jeklenega konjička, ki sem ga vzel iz prtljažnika večjega in ga počasi sestavljal skupaj. Ko je bil pripravljen na vožnjo, sem si nadel čelado in odšel novim dogodivščinam na poti. Najprej sem poiskal zaklad Felsenfest http://coord.info/GCV8TX (Kamnitotrd). GPS mi seveda ni kazal nadmorske višine, težavnost pa je za moje pojme bila podcenjena. Mogoče ne bi tako sopihal, če bi stopil dol s kolesa in se odpravil dalje peš. No, kakorkoli že, ko sem prišel do lokacije je sledila dokaj hitra najdba. Naslednji, ki je bil na mojem seznamu želja, je bil Schloss Freyenthurn (Grad Freyenthurn). Na lokaciji me je pričakal lep razgled nad Vrbskim jezerom. Potem sem poiskal še Friedelstrand (Friedel plaža). Slednji mi je bil od vseh poiskanih najbolj všeč. Predvsem zaradi skrivališča, ki je enkratno zlit z okoljem. Običajen bunkelj bi ga zelo verjetno spregledal.

Pomol pred Vrbskim jezerom

Potem, ko sem se že malce ogrel, sem se odpravil proti centru mesta, kjer sem se lotil iskanja mojega prvega Wherigoja Alte Tabakfabrik (Stara tovarna tobaka). Parkiral in zaklenil sem bicikel nekje ob začetnih koordinatah in se lotil opravljanje nalog. Zaklad mi je res dobro izpeljan, saj te postavi v kožo upornika med drugo svetovno vojno, ki išče staro tovarno tobaka, ki so jo zrušili ameriški bombniki v letu 1944. Vmes moraš poiskati zdravnika, neko gospo in druge zanimive osebe. Vsakemu izmed njih moraš pokazati tvojo uporniško izkaznico. Pri tem pa se moraš izmikati Gestapo patruljam. Res, dobro izpeljana zgodba.

Ko sem ravno prispel do zadnje stopnje, sem moral neprostovoljno prekiniti iskanje. Začelo je deževati, jaz pa brez dežnika. Resda, imel v prtljažniku, vendar sem bil tedaj 5 kilometrov oddaljen od avtomobila. Prekinil sem iskanje, šprintal do becikla, ga odklenil, si nadel čelado ter se usedlal gor in drvel proti moji osebni kovinski strehi na štirih kolesih. Prispel sem ravno prav, ker ob pol petih sem bil zmenjen z anemone74, da jo pridem iskati v center. Peljal sem se mimo zadnje stopnje (tokrat pod varnim zavetjem mobilne strehe), kjer me je še nekaj trenutkov nazaj presenetil dež.

Potem sva se skupaj odpravila proti Maria Saal. Med vožnjo mi je dejala, kako so na univerzi v Celovcu, kjer je zaposlena kot tajnica, v preteklosti kar 4-krat ukradli dvojezični napis. Seveda samo tistega, napisanega v slovenščini. Prav tako mi je zaupala, da so njeni starši, ki so odrasli v dvojezičnem okolju, tedaj, ko so imeli kaj neprimernega za povedati, vedno uporabili slovenski jezik, da otroci ne bi razumeli, o čem se starša med seboj pogovarjata. Res sem bil začuden nad preteklim položajem slovenskega jezika na avstrijskem koroškem. Pri tem mi ni prav nič ni pomagalo dejstvo, da sem se na dogodek prijavil kot edini Slovenec z odličnim znanjem nemščine.

Miniatura cerkve

S čudnim občutkom v želodcu sem parkiral na parkirišču pred Cerkev Marijinega vnebovzetja v Gospa sveta. Bila sva prva, a kmalu so se na prizorišču pojavili še drugi avstrijski geolovci. Preden se je predstavil organizator dogodka, ki je bil prav tako naš vodič skozi cerkev, nas je vse spomnil, da imamo med nami tudi enega Slovenca, ki je prispel od zelo daleč na ta dogodek. Spet me je malce zvilo v želodcu, predvsem zaradi pozornosti, ki sem jo bil deležen zaradi moje narodnosti, ki ni prav čisto nič »eksotičen«. Občutek pa je kmalu izginil, ko je dejal, da bo prav zaradi mene govoril v visoki nemščini (Hochdeutsch) in ne v avstrijskem dialektu. Nemščina in avstrijska nemščina sta zame kot slovenščina in hrvaščina – podobna, a po izgovarjavi zelo različna jezika.

Vodič in organizator dogodka

Kakorkoli že, občutek nelagodja je popolnoma odšel, ko me je starejša geocacherka ogovorila po slovensko. Prosila me je, če bi lahko z njo komuniciral po slovensko, saj bi rada na tak način vadila njeno slovensko izgovorjavo. Začudeno sem spoznal, da sem z istim, stranskim namenom tudi osebno prišel na dogodek, vendar je to veljalo za nemški jezik. Zatem sva se pogovarjala vsak po svoje – jaz po nemško, ona po slovensko.

Po vodenju je sledilo kosilo v bližnji restavraciji, kjer smo imeli še kratek geočvek. Hrano mi je častila moja sopotnica v zameno za prevoz. Spoznal sem nekaj novih obrazov, se pogovarjal v nemščini in kmalu je prišel čas, ko se je zunaj stemnilo, osebno pa sem moral še nekako prispeti nazaj domov. Ravno tedaj, ko sva se hotela jaz in anemone74 posloviti od vseh udeležencev, me je organizator povabil na sredino družabnega prostora, kjer mi je dejal, da naj se predstavim ostalim geocacherjem. Dejal sem, da prihajam iz Idrije. Začudeno sem ugotovil, da ni nobeden vedel, kje se v Sloveniji nahaja ta kraj. Prav tako ni nobeden vedel, da se je tam nahajal drugi največji živosrebrov rudnik na svetu in da je mesto znano tudi po svojih čipkah. Šele, ko sem jim omenil, da leži približno 60 kilometrov severozahodno od Kobarida, so si približno predstavljali lego kraja. No, ob tej priložnosti sem omenil tudi nekaj besed o našem društvu in o zakladih v Idriji. Vneto so me poslušali in v tem trenutku sem dobil eno zanimivo idejo, ki jo bomo prav verjetno s pridom uporabili na našem dogodku naslednje leto. Kaj sem imel v mislih? Pustite se presenetiti J.

Anemone74 sem zatem odpeljal do prvotne točke, kjer sva se srečala, sam pa sem se odpravil proti Sloveniji. Dež je padal kot iz škafa. Vozil sem počasneje kot običajno in po dobrih dveh urah vožnje sem prispel nazaj domov.

Dogodek mi je bil zelo všeč in lepo izpeljan. Nasploh je imel ogromno vzporednic z letošnjim prvim eventom v Idriji – vodenje, kosilo in logbook (tako kot organizator tudi mi tedaj še nismo vedeli, da mora biti logbook prisoten tudi na eventih). Samo novi zakladi so manjkali, vendar je bilo tako tudi z namenom, ker je bil poudarek na spoznavanju novih in že znanih ljudi, ki jih druži isti konjiček, ne glede na jezik, spol ali narodnostjo. Gostoljubnost je bila na visokem nivoju in prav to je ena izmed glavnih vrlin takšnih dogodkov, kjer se mi, geocacherji, med seboj spoznavamo ne le kot igralci, znanih po naših vzdevkih, temveč tudi kot resnične osebe izven svetovnega spleta.

Nekaj izjav udeležencev (v izvirnem jeziku – nemščina):

martin_pro; »Die Führung durch den Dombereich war wirklich sehr interessant. Auch für mich als nicht religiösen Menschen. Man sollte immer zwischen Kultur und Religion unterscheiden. Und sowohl kulturell als auch geschichtlich war die Führung sehr interessant. Eigentlich war ja ich der, der am weitesten angereist ist 😀 Aber das war mir völlig egal, außerdem hätte ich sowieso nichts zu erzählen gehabt 😉 Da waren die Infos vom Cacherkollegen deutlich interessanter, Cachetour nach Slowenien ist schon eingeplant :)«

anemone74; »Ich war ja schon bei sehr vielen Geocachertreffen, aber dieses war echt einzigartig. Die Idee mit der Führung fand ich ausgesprochen gut und der Organisator hat sich sehr viel Mühe gegeben, uns interessante Informationen und eine nette Verköstigung im Domcafe zu bieten. Vielen Dank nochmal! Liebe Grüße auch an den freundlichen Cacherkollegen aus Slowenien, der mir eine Mitfahrgelegenheit ermöglichte.«

Katzenhai; »Vielen Dank für das schöne Event und die interessanten Informationen. War zwar schon sehr oft hier, durch die tolle Führung wurde meine Aufmerksamkeit aber wieder auf neue Details gelenkt, die mir bisher nicht aufgefallen waren.
Auch das Zusammensitzen danach war noch sehr nett.«

Drugasestra; »War ein ausgesprochen interessantes, nettes und liebevoll organisiertes Treffen. Herzliches Dankeschön an den Owner für die Idee und die Mühe!«

Še nekaj foto utrinkov:

Udeleženci

Živahno dogajanje po vodenju

Izmenjava TB/GCjev

Vpis v logbook

Slikanje pred odhodom domov