Giganten Team
Ko se po vrnitvi z mega dogodka v Pragi lansko leto navdušenje še ni poleglo, sem na straneh groundspeaka seveda takoj preverjal, če se v bližini obeta kakšen nov dogodek. Kot najbližji je bil videti tisti, ki se bo sredi avgusta 2014 odvijal v Münchnu. Hiter pogled na koledar je povedal, da je čas prav odlično izbran, saj bi v povezavi s praznikom lahko v bavarski prestolnici preživeli kar tri dni. Po obvoznici okoli mesta smo se z družino peljali velikokrat, vedno pa je nekako zmanjkalo časa in volje za ogled centra. Le v SeaLife centru smo se že ustavili, tako da nam Olimpijski park, kjer naj bi se mega zadeva odvijala, ni bil čisto neznan. Ko je bil dogodek objavljen, sem hitro logiral, da se ga bom tudi udeležil. S tem sem si zagotovil obveščanje o vseh novostih. Teh je bilo seveda s približevanjem trenutka srečanja vedno več. Prva zelo pomembna je prišla aprila. Groundspeak je uvedel novo kategorijo dogodkov in sicer giga event ter ob tem ravno bavarcem zaupal, da bodo presegli številko 5000 udeležencev. Druga, ki je prišla meseca julija, pa je bila povezana z vabilom za pomoč pri izvedbi celotne prireditve.
Ker se je v tem času tudi že precej izkristaliziralo kdo vse bo na tem dogodku iz Slovenije prisoten, sem o možnosti sodelovanja hitro obvestil Gregorja (krossnik), ki je bil seveda za. Sledila je prijava in hitra povratna informacija, da sva sprejeta in razporejena v službo za registracijskim pultom med tretjo in sedmo uro popoldan. Seveda sva bila vesela, sledili so načrti in kombinacije, kje bodo družine med tem časom, kako bo vse skupaj potekalo. Dokler ni dva dni za tem prišel hladen tuš. Obvestilo, da so šele ob naknadnem preverjanju ugotovili, da Gregor ne razume nemščine. In so ga zato zbrisali iz seznama, na njem pa sem ostal sam. Štiri leta ponavljanj Ich bin Jure v osnovni šoli in prav toliko v srednji je obrodilo sadove. Moje znanje mi znova pride prav. Med tem, ko sem že zbiral informacije o samem mestu, kraju našega bivanja, prevozih in mi je prijazni Nace (Webmajster) tudi že prinesel naročeno partnersko kartico za mestni promet.
Potem, ko sem sedaj že uradno pomočnik moral potrditi še svoje podatke z natančno navedbo velikosti majice in številke nog, je 2. avgusta prišlo obvestilo od Nahime alias Christine, naše neposredne šefice. V njem so bile vse potrebne informacije, ki so nas zadevale, od mesta, kjer se javimo, natančne navedbe kdo bo delal v kakšni izmeni, do tega, kje bodo posebna stranišča samo za nas. Ob tem sem prvič tudi izvedel, kaj bo dejansko naša naloga. Poleg izdaje posebnih zapestnic, ki so omogočale vstop na prizorišče, naj bi se na registracijah namreč izdajale tudi vse vnaprej naročene in plačane stvari. Torej majice, kovanci, vstopnice za posamezne dogodke ali adrenalinska doživetja. V sporočilu je bila tudi napoved posebnega srečanja 11. avgusta z uvodnimi pojasnili. Seveda takrat mene v Münchnu še ni bilo, zato pa sem vse potrebno o naših nalogah izvedel iz dveh video posnetkov v enem od naslednjih elektronskih sporočil. To je bilo tudi zadnje sporočilo pred samim dogodkom.
Kako smo potovali v München in kaj vse se je tam dogajalo, je seveda možno videti v zapisu na mojem blogu. Tu naj samo na kratko omenim, da je bil prvi dan namenjen premiku do dobro poznanega počivališča ob Chiemseeju, kjer smo prespali. Drugi dan smo se premaknili na P&R parkirišče ob železniški postaji Taufkirchen, ki se je izkazala za odlično mesto tako za vožnjo do mesta kot tudi mirno spanje. Četrtek dopoldan smo nato skupaj z Gregorjem in njegovimi obiskali Deutsches Museum, nekoč bolj znan kot tehnični muzej. Seveda je tako velik, da smo se v njem vsi skupaj izgubili in našli šele na izhodu. Sledilo je potepanje po centru mesta z obiskom največjih znamenitosti in iskanjem zakladov, še posebej za ta namen objavljenih lab cachev. In zaključek dneva seveda ob Gregorjevem povabilu na pivu in klepetu. Drugi dan smo se po mojem jutranjem zakladolovu v bližini našega izhodišča že zjutraj odpeljali do BMW centra in dan preživeli v Olimpijskem parku, seveda ob iskanju zakladov.
Že med našim sprehodom od enega lab zaklada do drugega sem se ustavil na posebnem mestu za registracijo pomočnikov in tam prevzel zapestnico in dobil osnovne informacije. Potem sem odšel do samih registracij, kjer sem dobil še vse ostalo, vključno s posebno pomočniško majico, nogavicami in tistim, kar so dobili tudi ostali udeleženci. Ker pa je Christina pomotoma mislila, da začnem službo že ob enajstih, me je zadržala tudi na predstavitvi dela. Pa nič zato, je bilo že bolje, da sem vse skupaj slišal dvakrat. Sedaj sem moral samo še počakati, da se približa ura začetka mojega dela. Med dežjem in soncem smo z Gregorjem in njegovimi pohajkovali okoli prizorišča, iskali zaklade in srečevali množico drugih geolovcev. Po res pravem nalivu, ko so moja dekleta že odšla na drugi konec mesta v živalski vrt, sem odšel na prizorišče in se hitro sprehodil okoli stojnic, srečal nekaj znanih obrazov in nato zakorakal do registracij. Tam smo se zbrali tisti, ki smo bili določeni za popoldansko izmeno. Christina nam je znova vse razložila, nato pa so ostali odšli po sendviče in pijačo, katere sem sam z dobljenimi kuponi že dvignil. Tako sem kar stopil do delovnega mesta in opazoval pri delu prejšnjo izmeno ter seveda tudi že pomagal.
Ni bilo težko, sploh pa smo delovali zelo kolegialno in timsko. V osnovi smo delali v dvojicah. Eden je pozdravil vsakega, ki se je oglasil pri nas in ga v primeru, če je želel šele plačati vstop, napotil do dnevne blagajne. Če pa je imel vstopnico in morebiti še kaj drugega že plačanega, pa je v računalnik vnesel njegovo ime ali številko naročila in pokazalo se je, kaj je naročil in ali je to tudi plačal. Drugi v timu je po tem pripravil potrebne stvari (zapestnico, modro Garmin torbo, kovance, majice in podobno) in vse skupaj izročil geolovcu na drugi strani pulta. Otroci, katerim ni bilo treba plačati vstopnine, niso dobili zapestnice, temveč v tolažbo zgolj giga odtis ogromne štampiljke. Sodelovanje je bilo super, vse je teklo kot namazano. Tudi komunikacija z ostalimi na registracijah, seveda tudi geolovci, je bila res dobra. Eden je vztrajal tu že od jutra in ostajal do poznega večera, drugi smo oddelali le eno službo. Seveda so bili ostali Nemci, vendar jih je nekaj zaradi svojih korenin govorilo tudi poljsko in češko. Pa tudi z drugimi jeziki smo se znašli, le Italijanu je bilo nekoliko težko dopovedati, za kakšen dogodek sploh danes na stadionu gre. Ob tem mi je tudi slovenščina prišla prav, saj sem sprejel geolovce iz Grosuplja, lepo je bilo z njimi na kratko poklepetati v domačem jeziku. Ostali so seveda samo debelo gledali in nič razumeli. Ha, ha, ha, tu sem imel pa sam prednost.
Ko se je naša izmena zaključevala in je bil obisk na stojnici seveda že dokaj redek, smo pospravili še nekaj klopi, jih naložili na tovornjak, nanj pa zmetali tudi vrsto škatel in smeti. Delili smo modre torbe, ki so ostale, nato pa je prišel čas za slovo. To je bilo seveda prisrčno, predvsem pa je bilo nekaj posebnega zavedanje, da si pridodal vsaj košček k organizaciji tega velikega, svetovno prvega, GIGA dogodka. Čisto na koncu smo dobili še poseben geo kovanec, darilo za vse pomočnike, nato pa sem se pridružil mojim dekletom, skupaj smo odšli na prizorišče, kjer smo zaokrožili okoli stojnic in večer preživeli ob opazovanju mavrice nad Olimpijskim stolpom in poslušanju zimzelenih melodij v izvedbi Oktoberfest banda. Lep dan je bil, res nekaj posebnega.
Zadnji dan v Münchnu smo odšli še v predel mesta, kjer je potekal prvi dogodek pred dvema dnevoma. Tam smo poiskali vse lab cache, nato pa stopili v Botanični vrt. Ta je res velik in vreden ogleda, med našim obiskom pa je v osrednjem delu celo potekal pevski nastop. Ker vrt leži na robu parka ob dvorcu Nymphenburg smo šli seveda tudi skozenj in si v dvorcu ogledali nekaj sob, kjer je nekoč vladal Ludvik ll, znan tudi po vrsti drugih gradov na Bavarskem. Ker smo si že pred časom, dejansko je bila to naša prva prava daljša pot z avtodomom, ogledali tri njegove dvorce, je bil sedaj res že čas, da vidimo še tega. Ura je dan prevesila v popoldan in čas je bil za odhod proti Taufenkirchnu. Po kosilu smo bili že na avtocesti, kateri smo z nekaj občasno bolj počasne vožnje zaradi zgoščenega prometa sledili vse do doma.