Dan Zemlje 2018 in Taborniški feštival
Naključje izpred nekaj let se je spremenilo v že kar tradicionalen dvojni klubski program v času okoli dneva našega planeta: CITO dogodek ob Dnevu Zemlje in stojnica z delavnico na Taborniškem feštivalu. Letos je bilo drugače le to, da ekipam, ki so za geolov navduševale tabornike, ni bilo treba na hitro pospravljati in hiteti na CITO dogodek. Tudi zadrega z objavo družabnega dogodka v Tivoliju je odpadla. Feštival in CITO sta se namreč deloma prekrivala.
Dan Zemlje 2018
Dogodek ob dnevu našega planeta mora biti nekaj posebnega. Zato se v zadnjih letih ob tej priložnosti skušamo povezati z lokalno skupnostjo in skupaj izpeljati ambicioznejši in malo drugačen CITO dogodek. Tokrat smo spet združili moči z Oddelkom za varstvo okolja MOL oziroma smo prispevali svoje moči za ureditev prostora za oddajo invazivnih tujerodnih rastlin, ki je našel svoje mesto ob Centru ponovne uporabe v Zbirnem centru javnega podjetja Snaga na Povšetovi ulici. Pred dvema letoma smo že sodelovali pri nabiranju japonskega dresnika v okviru projekta predelave te invazivne nadloge v papir, tokrat pa smo si pomladni CITO spominek prislužili z delom za potrebe projekta APPLAUSE.
Za urejanje prostora smo imeli na voljo dve dopoldanski uri, ko je zbirni center zaprt, zato je bil zbor napovedan (za geolovski dogodek) nenavadno zgodaj. V tiste pol ure, ki smo jo od 8.30 naprej porabili za štempljanje kartončkov CITO izziva, vpis v dnevnik in jutranji geoklepet, se je nabralo 20 geolovskih ekip in še nekaj predstavnikov soorganizatorjev. Zato z začetkom del nismo nič zamujali. Po krajšem uvodu, v katerem nam je ga. Zala z Oddelka za varstvo okolja predstavila projekt APPLAUSE (javni evropski projekt, v okviru katerega bodo v sodelovanju s številnimi partnerji preučili možnosti za predelavo nekaterih invazivnih tujerodnih rastlin, ki jih meščani odstranijo na svojih zemljiščih in oddajo v zbirnem centru, v koristne izdelke), smo se razdelili v tri skupine. Ena skupina se je lotila urejanja prostora za zabojnike, druga skupina košnje in urejanja zelenic, tretja, naštevilčnejša, pa izkopa zemlje in nasutja proda vzdolž ograje pred vhodom.
Izkoristili smo vse talente. Nekateri so vrtnarili, pleli in grabljali, drugi so vihteli rovnice, krampe in lopate, tretji odvažali in dovažali material s samokolnico, četrti pometali. Tudi nekaj (upravičenih) zamudnikov smo takoj porabili. Zvezda dneva pa je bil brez dvoma vincenc1, ki je pokazal veliko spretnosti z upravljanjem težke mehanizacije. Najprej ročne kosilnice, potem – po krajšem tehničnem zapletu – še freze za zemljo. Sploh delo s slednjo je bilo zaradi zbitega terena in kamnov na trenutke podobno bikoborbi ali rodeu z nejasnim izidom, kdo bo koga. Pa je na koncu le ukrotil poskočno zverino. Sploh smo bili v dveh urah kar učinkoviti, kar je dobro vidno tudi na slikah prej in potem.
Po dveh urah smo zaključili. Uspelo nam je še narediti skupinsko fotografijo, potem pa so center množično zasedli meščani, ki jim je namenjen, in za ljudi z lopatami in samokolnicami ni bilo več prostora. Dogodek pa še ni bil čisto pri koncu. Soorganizatorji so obljubili malico, kar smo seveda sprejeli z odobravanjem. Po dveh urah kar intenzivnega dela sta sendvič in sok dobrodošla. In tudi počitek za pogrnjenimi mizami iz ponovne uporabe, kjer so bili vsi stoli in vsi kozarci prikupno različni, je prišel kar prav. Izkazalo se je, da sendviči niso bili čisto običajni. Prišli so kar v loncih v obliki zelo konkretne in okusne malice in so nam prikazali še eno od dejavnosti v okviru Centra ponovne uporabe in Repair cafeja. Tega res nismo pričakovali. Ko nam je na koncu gospa, ki je pripravila vse dobrote na žlico (o eni izmed njih krožijo samo govorice, ker je je zmanjkalo še preden smo jo lahko dokumentirali), prinesla še domačo kokosovo potico, je prejela glasen aplavz. Potem pa smo kar obsedeli. In izvedeli še marsikaj o Centru ponovne uporabe, pa o mestnih projektih s področja brezodpadkovnega (zero waste) pristopa in krožnega gospodarstva, pa o možnih naslednjih skupnih projektih, … Najbrž ni bilo nikogar, ki bi odšel ravnodušen. Pomladni CITO spominek je bil na koncu še najmanj pomemben dosežek. V mestu se dogaja!
22. Taborniški feštival
Podobno kot lansko leto, smo povabilo na dogodek prejeli skupaj z zahvalo. Otroci so hvaležna publika, sploh pa taborniki, zato nismo dvakrat pomišljali o udeležbi. Se je pa zapletlo tik pred zdajci, ko smo ugotovili, da se nam delavnica prekriva z letošnjim CITO dogodkom. Po jutranjem zboru na Povšetovi (in nekaj obrnjenih lopatah) se je standardna ekipa Krossnik, Kranjski Janezek in Kremenčkovi odpeljala proti Tivoliju.
Dogodek tradicionalno prireja Mestna zveza tabornikov Ljubljana in ga obiščejo taborniki iz cele države in tudi od drugod. Skozi ljubljanski park se je sprehodilo skoraj 2.000 obiskovalcev in tako smo imeli vse štiri ure polne roke dela. Tudi letos smo pripravili en tradicionalni zaklad in en zaklad z uganko, povezano s taborniškimi osnovami.
Veliko otrok se nam je pohvalilo, da igro poznajo, so slišali zanjo ali poznajo nekoga v svoji okolici, ki se z njo aktivno ukvarja. Nepoznavalci so bili redki, a smo jih vseeno navdušili, da so poskusili poiskati bližnje škatlice. Pri 50 najrazličnejših atrakcijah težko tekmujemo z ostalimi in včasih obiskovalci le niso mogli počakati na vrsto in jih je odneslo naprej po parku.
Nekateri so se kasneje vrnili, a najbolj uporni so bili taborniki z Rijeke in njihovi vodniki, ki so si na vsak način želeli spoznati ekipo Kinčoropi. Očitno imajo nekateri zaradi svoje aktivnosti sloves preko naših meja. Spoh pa je ekipa luka.polic priznala, da do dneva niso srečali še nobene geolovske ekipe. Seveda se je potem pojavilo kar nekaj ekip s CITO srečanja, ki so nam do konca Feštivala delale družbo in nam prijazno prinesle nekaj dobrot.
Tretja delavnica za tabornike in redke naključne obiskovalce je spet odlično uspela. Spoznali smo nekaj geolovskih ekip, o katerih bomo še brali iz vpisov najdb in še malo poglobili naše sodelovanje z zeleno bratovščino. Mogoče nam pa do naslednjega leta uspe realizirati geolovske veščine, kot jih poznajo hrvaški kolegi? Na koncu nam je ostalo še nekaj časa za skok na kosilo do tretjega srečanja v istem dnevu, a to je že druga zgodba.
Fotografije so prispevali icabrian, kompaski in MOL.